Vse še naprej na svojem mestu

Zadnja zaostritev retorike med Janezom Janšo in Ljudmilo Novak je zasnovana na živčnem dogajanju okoli statusa in članstva Orbánove stranke Fidesz v evropski konservativni internacionali EPP. Skupščina Evropske ljudske stranke bo zasedala 3. februarja in na njej se bodo morali odločiti, kaj storiti z zamrznjenim članstvom Fidesza: stranko poveljaviti ali izključiti?

Komentatorji menijo, da gre najbolj realistični scenarij v smer podaljšanja zamrznitve, torej v smer odločanja brez odločitve, kar v evropski politiki (predočimo si politiko do Irana) postaja že več kot moda, postaja skoraj standard. Dogodek, ki je stresel slovenski del EPP, je bil v glasovanju 16. januarja, ko so poslanci evropskega parlamenta sprejeli resolucijo, da se je glede vladavine prava na Madžarskem in Poljskem stanje poslabšalo, ne izboljšalo. Šlo je za oceno vzrokov, da je bil sploh sprožen 7. člen pogodbe Evropske unije.

Resolucijo je podprlo 446 poslancev, proti jih je bilo »le« 178. V razpravi je slovenski poslanec SDS Milan Zver izrecno podprl Orbána in hvalil izboljšani model demokracije na Madžarskem kot verodostojen, medijski sistem pa kot bolj pluralnega »kakor v drugih državah članicah«.

Ta trditev, ki je sama po sebi na meji še sprejemljivega demokratičnega okusa, je bila zgolj ponazoritev potencialnih tektonskih premikov v arhitekturi EPP, katere članica sta tako Fidesz kot več kakor očitno zavezniška in interesno prepletena Janševa SDS.

​Viktor Orbán se je odločno odzval že naslednjega dne. Rekel je, da je bila njegova stranka »le milimeter oddaljena od izstopa« iz EPP. Glasovanje je namreč imel za izdajstvo zaveznikov. Orbán ni sprejel argumentov, ki so čvrsti, načelni in si jih ljudje izrečejo tudi znotraj iste družine, posebno če njihovo utemeljenost potrdi evropski parlament. Politiko je postavil v razumevanje »družine«, klana, ki si krije hrbet tudi takrat, ko nekdo dela povsem narobe. Večina članov EPP, ki je glasovala o poslabšanju, ne o izboljšanju razmer na Madžarskem in Poljskem, je Orbána tako ujezila, da je izjavil, da je treba v takih razmerah razmisliti, ali ima Fidesz sploh še kaj iskati v »vaših vrstah«.

Na tej točki se je seveda začelo preštevanje zaveznikov, med katere je do zdaj sodila skoraj vsa posadka slovenskih poslancev EPP. V razmerju do Orbána je prihajalo do popolnega prenosa dominantne desne politike SDS v evropski parlament. Tokrat je bilo drugače. Resolucijo proti Madžarski in Orbánu je v imenu NSi podprla Ljudmila Novak, Franc Bogovič (SLS) se je vzdržal, Romana Tomc in Milan Zver pa sta skladno s pričakovanji »oddelala« Janševo lojalnost do Orbána in sta glasovala proti.

Janša se je odzval neznačilno neagresivno, toda še vedno žaljivo in v znani obtožujoči maniri nakazal, da je z nasprotovanjem Orbánu Ljudmili Novak z obraza padla maska. Zdaj vemo, kdo je, s kom imamo opraviti, kako se je do zdaj le pretvarjala, da je to, kar je, v resnici pa ni, tako je bilo mogoče brati njegove namige. Medtem ko se v Sloveniji dogajajo velike stvari, na primer da zapirajo opozicijske voditelje, da »vladajoči žalijo kristjane«, da v »katoliških šolah diskriminirajo otroke«, vse to, je namigoval, Ljudmilo Novak očitno manj skrbi kakor zanemarljivo majhne poškodbe demokracije na Madžarskem.

Ljudmila Novak je vse skupaj poskušala ubraniti s prizadetostjo, češ da je Orbán EPP označil za politično skupino, ki da postaja socialistična. Njena poanta je bila: takemu žaljenju EPP »kot evropska poslanka EPP, slovenska državljanka in Evropejka ostro nasprotujem!«.

Ljudmila Novak kakor da se ni odzvala z argumentom, da se v Evropi, na Madžarskem in v Sloveniji dogajajo temeljna dejanja proti demokraciji in človekovim pravicam. Ostro nasprotovanje je izrazila nad možnostjo, da bi jo kdo primerjal s socializmom. Niti krščanskim ne?

Janša v svojem standardno nesramnem odzivu ni imel prav: maske niso padle, ostajajo tam, kjer so vedno bile …