Vsak mora biti kdaj nikjer

Dejstva, da se staram, se zavem, ko izjavim kaj, kar so pred davnimi leti izjavljali moji starši, jaz pa nisem dobro vedela, kaj to pomeni. Ena takšnih izjav je denimo: »Ko smo bili mi mladi, je bilo vse drugače.« Zdaj to misel ponavljam sama. Vem, kaj pomeni, in res še kako drži.

Tu in tam se udeležimo praznovanj rojstnih dni prijateljčkov naših (pred)šolskih otrok. Tam so seveda tudi starši, in v resnici so te feštice namenjene prav njim in ne otrokom, ki se tako ali tako videvajo vsak dan. Smo v vaškem baru v ograjenem športnem parku, idealno: otroci letajo po svoje, starši končno lahko kaj v miru spijemo in pojemo. Ampak ne, starši, predvsem matere, se ves čas presedajo, skačejo pokonci, oprezajo in zalezujejo svoje otroke. »Nisem pomirjena, če ga nimam na očeh,« mi pojasni Ester, mama šestletnega Aarona. Še huje je v mestih. Ko smo živeli v Granadi, smo se otroških igrišč na veliko izogibali; ker ima večina parov le enega, največ dva otroka, je bilo na igrišču več staršev kot otrok: starši namreč niso bili »pomirjeni«, če niso svojega otroka držali za roko, ko se je spuščal po toboganu ali brcal žogo.

A z nadzorom niso obsedeni le starši malčkov. Na jezikovnem tečaju smo z učiteljem Albertom govorili o španskem šolskem sistemu. Povedal nam je, da ima svoji hčeri v katoliški, »koncesijski« srednji šoli. Na vprašanje, ali zato, ker ima ta šola boljši program, nam je Alberto, sicer zaprisežen ateist, odgovoril, da kje pa: »Program je isti, saj mora biti, le več je nadzora nad učenci.« V tej šoli vsak »prestopek« učenca takoj vnesejo v računalnik, in te informacije so dostopne staršem. »Zadnjič je starejša po glavnem odmoru zamudila k pouku deset minut in smrdela po cigaretah,« razlaga Alberto. »Jaz ta obvestila preberem, preden ju grem iskat. Ko sedeta v avtomobil, ju vprašam: ’Mi morata kaj povedati?’ Onidve seveda vesta, da jaz že vse vem, a vseeno ne speljem, dokler mi sami ne povesta,« se zasmeje. Ne vem, kako je videti panični napad, a po opisih sodeč sem bila ob poslušanju Alberta zelo blizu te izkušnje.

Ruska pisateljica Tatjana Tolstoj v eni svojih esejističnih zgodb opisuje mladostniški flirt. Fant N je bil zaljubljen vanjo, ona pa ne vanj, a je vztrajala v igri, ker se ji je vse skupaj zdelo »zabavno«. Nekega večera jo je povabil k sebi na dačo v predmestju Leningrada, a ko je po dolgi vožnji prispela tja, si je premislila: namesto da bi potrkala, se je neopažena zavlekla na bližnji skedenj do jutra, ko se je vrnila domov. A ponoči so se na skednju dogajale čudne reči: »Noben človek na svetu, vključno z N, ni vedel, kje sem. Bila sem nikjer. To je najpomembnejše mesto na svetu: nikjer. Vsak mora biti kdaj tam. Tam je strašno, tam je pusto, tam je hladno, tam je neznosno otožno, tam so pretrgane vse človeške vezi; in vsi tvoji grehi, vse napake, vse laži, vse zahrbtnosti in dvoličnosti po vrsti stopajo iz leningrajskega mraka in ti zrejo v oči brez obsojanja, brez sočutja, le takšna, kakršna so. Poglej nas. Poglej se. In tako je prav. Tako mora biti. In ti z odporom bereš svoje življenje. In sprejemaš odločitve.«



Ko smo bili mi mladi, nas starši niso imeli ves čas »na očeh«. Vzgajala nas je ulica, kjer smo se zbirali otroci različnih starosti, pazili drug na drugega in se učili sobivanja, ne da bi nas kdorkoli držal za roko. Večkrat smo tudi posamično blodili po ulicah in se učili sobivati s samoto. Po prvem letniku srednje šole smo nekateri začeli potovati z Interrailom (to še obstaja?), in to doživetje je bilo, vsaj zame, neprecenljivo. Tavala sem po evropskih mestih, in čeprav je bilo okoli mene polno ljudi, sem bila v resnici »nikjer«. Nihče ni vedel, kje sem. Ni bilo mobilnih telefonov, ni bilo prenosnikov, ni bilo bančnih kartic: potovali smo s čeki, ki smo jih sproti menjali za denar.

Ko je »neznosna otožnost« tega »nikjer«, kjer so »pretrgane vse človeške vezi«, postala pretežka, ko sta odpor ob »branju« lastnega življenja in »sprejemanje odločitev« presegla moje moči, sem navadno poklicala očeta v službo. Nisva dolgovezila: klicanje je bilo drago, pa tudi povedati mu nisem imela kaj dosti. »Kako si?« »V redu.« To je bilo dovolj za vzpostavitev »človeških vezi«. Spet sem lahko »brala« svet, druge ljudi, in to je bilo veliko laže, znosnejše, kot pa »brati« sebe.

Kadar smo »nikjer«, se soočamo z lastnimi globinami. Te so lahko temne – kot v omenjeni zgodbi, kjer avtorica kot mlada punca manipulira s fantom, ki jo ima rad. Soočenje z lastnimi demoni, odpor do lastnih dejanj jo prisili v to, da z manipulacijo preneha. A v teh globinah poleg demonov bivajo tudi angeli. Niso prav oni tisti, ki so jo spodbudili k takšni odločitvi?
Čeprav je od tega že več kot dvajset let, se še vedno zelo dobro spomnim svojih lastnih mladostnih prebivanj »nikjer«: angelov, demonov in odločitev, ki so, vsaj tiste dolgoročne, še zdaj aktualne.

A kako se človek v svetu, kjer se mu od otroštva sistematično preprečuje, da bi tu in tam nekaj časa prebival »nikjer«, kjer je vedno »na očeh«, pod takšnim ali drugačnim nadzorom, ki nam ga omogoča tehnologija, sploh lahko spopada s svojimi angeli in demoni? Ti namreč ne izginejo, še vedno so, vztrajajo, le da se potuhnejo, delujejo iz zasede. Kakšne so odločitve, ki jih sprejema ta človek, bržkone misleč, da to počne »avtonomno«? Kako preživeti v družbi, kjer ljudje sami začenjajo v absolutnem nadzoru videti vrednoto – in s tem ukinjati »najpomembnejše mesto« na svetu? To mesto namreč potrebujemo. Vsi. »Ker je tako prav. Ker tako mora biti.«

---
Urša Zabukovec dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka

*Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.