Vrnite nam bankirja!

Digitalizacija osvaja planet. Nekoč smo celo na dopustu vstajali prej, da smo v trafiki še ujeli izvod časopisa. Zdaj lahko v ležalniku z mobilci »listamo« po katerem koli časopisu, vsako minuto brskamo za katero koli informacijo. Odpovedati se šelestenju papirja in ostati na tekočem je digitalizirati se.
Po novem bodo digitalizirali kmetijstvo. E-davke, e-recepte, e-napotnice, klike že imamo. Z digitalizacijo, pravijo, je vse bolje in hitreje. Zame ne. Dvoje mi je vzela: dobrega »starega« bankirja in dobri stari avto. Ki je bil v primerjavi s sedanjim milina. Ta teži od prve minute, ko sedem vanj. Ves čas pošilja signale in ne neha piti krvi, digitalni vampir, dokler ne izstopim! Spominja me na inštruktorja iz avtošole. Tudi on je glasno »piskal«, če sem se pripasala šele po sto metrih, in enako rdeč v obraz je bil, kot je zdaj zaslonček na armaturi, ko mi na vsega nekaj kilometrih že desetič javlja, da sem prevozila sredinsko črto. Kot da mu ni jasno, da se nekaterih sposobnosti niti z digitalizacijo ne da ubiti.
Milina je bil tudi naš bankir, ki nam je ustrežljivo izpolnjeval položnice. Nič hudega, če je zato vedel vse o nas: koliko damo za elektriko, vrtec, koliko imamo plače, koliko komu dolgujemo, in vedel je tudi za vse kazni, ki so nas doletele. Ko je obdeloval naše položnice, je obdeloval naše družinske skrivnosti. S sočutjem je izpolnil vsako mojo položnico, še zlasti tiste za notranjega ministra. Ki jih ni bilo malo … Tako je bilo tudi, tik preden so zaprli banko. Vstopim. »Pa menda ne že spet?« se mu zasmilim. »Tokrat nakazujem možu.« Nameni pomenljiv pogled znesku, nato še meni. Ne reče nič. Le previdno vpraša: »In kaj napišem kot namen plačila?« »Zadnja večerja, prosim.« Groza mu je gledala iz oči. Drame ni maral. A je napisal. Kmalu zatem so nam banko zaprli … In nas digitalizirali. Digitalizacija gor ali dol, vrnite mi »mojega« bankirja! In naredite spet en čisto običajen avtoček, prosim!
Polona Malovrh