Vojni zločini, ne humanitarna katastrofa

Zjutraj je iz ciprske Larnake proti Gazi po daljših »logističnih zapletih« vendarle izplula ladja španske nevladne organizacije Open Arms, katere posadka je že deset let specializirana za reševanje utapljajočih se beguncev in migrantov iz Sredozemlja. Ni naključje, da se je po improviziranem pomorskem koridorju proti največjemu množičnemu morišču in hiralnici na svetu prva podala ekipa reševalcev in prostovoljcev, ki delujejo na svojo roko – zunaj uradnih protokolov, zunaj impotentnih = krivih mednarodnih struktur.

Španska človekoljubna ekipa je zunaj uradnih mednarodnih struktur, ki z abotno neodzivnostjo in aktivno pasivnostjo omogočajo (stopnjujejo) človeške tragedije in katastrofe, namreč delovala tudi v časih begunske in migrantske krize: ko so umirali, umirajo in bodo v Sredozemlju, našem morju njihove smrti, še naprej umirali tisoči. Podobno kot v Gazi.

Posadka organizacije Open Arms se zaveda, kako povezani sta veliki človeški tragediji; oba zločina proti človečnosti. Njeni člani z ustanoviteljem Oscarjem Camposom na čelu se tudi zavedajo, kako omejena je pomoč, ki jo lahko ponudijo izčrpanim, lačnim, bolnim, ranjenim in travmatiziranim ljudem. A to jih ne ustavi: ne dovolijo si, da bi jih premagala nihilizem in cinizem. V nasprotju s svetovno diplomacijo, denimo, za katero nihilizem in cinizem predstavljata tako rekoč višjo stopnjo zavesti.

In ravno to skrajno desni, mesijanski izraelski vladi omogoča, da popolnoma nesankcionirano nadaljuje s spreminjanjem območja Gaze v pogorišče, kjer življenje še dolgo ne bo mogoče, ljudje pa bodo še naprej množično umirali. Števec ubitih Palestincev se niti slučajno ne bo ustavil pri 31.000. Ne le zaradi izraelskih raket in bomb, pač pa vse bolj zaradi sistematično, kirurško natančno ustvarjene »humanitarne katastrofe«: strada že velik del prebivalstva palestinske enklave, potencialno pa je v Gazi zaradi lakote ogroženih več sto tisoč življenj. Najbolj ogroženi so otroci.

Pred nekaj dnevi je v Gazi dobesedno ubijala tudi humanitarna pomoč: nekaj padal, s katerimi so iz letala na palestinsko enklavo odvrgli pakete hrane, se namreč ni odprlo. Kot bombe so paketi pomoči padli na ljudi in jih pet ubili. Metafora bi bila težko bolj grozljiva; natančna. Da smrti več kot sto prebivalcev Gaze, na katere so izraelski vojaki streljali, ko je tja pred dvema tednoma po dolgih tednih čakanja prispel prvi konvoj tovornjakov s humanitarno pomočjo, niti ne omenjamo.

A »humanitarna katastrofa« je vendarle le politično korekten, kakršne koli odgovornosti za ukrepanje očiščen – osvobojen – izraz za izraelske vojne zločine in zločine proti človečnosti. Zločine človeštva.

Ironija: odprtje pomorskega koridorja med Ciprom in Gazo, ki je od leta 2007 tudi pod popolno izraelsko pomorsko blokado, je »pozdravil« celo predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu. Seveda se je zato treba vprašati, zakaj, za vraga, potem Izrael onemogoča, da bi v Gazo po kopnem – iz Izraela in iz Egipta, kjer imajo na meji s palestinsko enklavo glavno besedo prav tako pripadniki izraelskih varnostnih struktur – prišlo dovolj humanitarne pomoči.

Odgovor je preprost: ker lahko. Ker se veliki makiavelist Netanjahu skupaj s svojimi rasističnimi ministri zaveda, da bodo izraelski zločini – kolektivno kaznovanje Palestincev za grozodejstva Hamasa – ostali nekaznovani. In zaradi usodne zmesi nihilizma in cinizma, seveda: minulo soboto je iz pristanišča v Virginii proti vzhodnem Sredozemlju krenila ameriška vojaška ladja, katere posadka je specializirana za gradnjo improviziranih pristanišč. V Gazi ni delujočega pristanišča. Vse lepo in prav. A ameriška posadka bo za pot do Gaze potrebovala najmanj 50 dni. Temu se v političnem in športnem jeziku reče kupovanje časa.

Za prebivalce Gaze, ki so sestradani in brez možnost prekinitve ognja vstopili v muslimanski postni mesec ramazan, to pomeni smrtno obsodbo.