V nadaljevanju preberite:

V času, odkar državo de facto vodi uradno še prestolonaslednik Mohamed bin Salman, je savdski dvor, ta velikanska bencinska črpalka, ki je najbolj odgovorna za vojno, opustošenje in humanitarno tragedijo v Jemnu, udeležena pa je tudi v drugih odprtih konfliktih, pod pretvezo odpiranja družbe krenil v »ofenzivo šarma«. To Riadu omogoča dominacija na globalnem naftnem trgu, ki je v zadnjem letu in pol, odkar je Rusija sprožila agresijo na Ukrajino, doživel zgodovinski razcvet. Dobički naftno-plinskih podjetij nikoli niso bili višji, Savdska Arabija pa se je, posledično, tragična zgodovinska ironija, začela vzpostavljati kot diplomatska sila, ki narekuje tempo globalnih dogajanj. Oziroma – je njeno gorivo. Dobesedno.

Ena najbolj nazadnjaških, diktatorskih in notorično nasilnih držav tukaj in zdaj deluje kot … avantgarda. Da, to je diagnoza. A še zdaleč ne le Savdske Arabije, pač pa – v največji meri – zahodnega, samooklicano demokratičnega sveta, ki, dodobra naoljen, na pogon ekonomskega oportunizma ni bil sposoben prekiniti skrajno toksičnih vezi s skrajno toksično zalivsko kraljevino. Seveda demokratični svet tega ne bo storil niti po objavi dokazov o množičnem pobijanju etiopskih beguncev in migrantov na jemenski meji: ameriški predsednik Joe Biden se bo z Mohamedom bin Salmanom najverjetneje srečal že na vrhu G20 v New Delhiju čez nekaj tednov, britanski premier Rishi Sunak pa je savdskega vladarja pred dnevi povabil v London.