V bolniški za 22 tisočakov

Odsotnost na delovnem mestu zaradi bolniške ima svoj zakaj in svoj zato. Je smiseln ukrep, o katerem ne gre dvomiti zaradi nekaj posameznikov, ki ga zlorabljajo, a s tolikšnimi pomanjkljivostmi in slabostmi, da že dolgo kliče po sistemskih spremembah.

Največja slabost sistema je, da nima omejenega ne trajanja bolniške odsotnosti ne absolutne višine nadomestila za čas odsotnosti. Tako je samo še v Bolgariji. V večini evropskih držav je trajanje bolniške odsotnosti omejeno na eno leto, a ne v škodo ljudi, ki so na bolniškem dopustu. Sistem na tujem deluje tako, da se za vsakega posameznika že po nekaj mesecih bolniškega dopusta pripravi individualni načrt za rehabilitacijo, prezaposlitev ali invalidsko upokojitev. Pa pri nas? Ljudje, ki so dolgotrajno na bolniški, so prepuščeni samim sebi. Vrnitev je zanje stres, zaradi katerega se jim poslabša osnovna bolezen in kmalu se vrnejo na bolniško. Nekoč so imeli pomembno vlogo ob vrnitvi na delovno mesto tovarniški zdravniki, zdaj te vloge ne opravlja nihče več.

Toda, kje začeti reševati zelo kompleksen problem, ki državo stane vsak dan več, in na koga pokazati s prstom, da je glavni krivec? »Začeti je treba na več mestih hkrati: pri osebnih zdravnikih, zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveni zavarovalnici, delodajalcih,« pravijo poznavalci.

Napačno bi bilo trditi, da si večina z bolniškimi nadomestili polni žepe, a sistem to vendarle omogoča. Rekorder z najvišjim nadomestilom v državi že četrto leto mesečno prejema na svoj račun nekoliko manj kot 22 tisočakov bruto, skoraj deseterica pa je lani prejemala na svoj račun več kot deset tisoč evrov bruto na mesec. Idej, kako stvari spremeniti, ne manjka, treba jih je le še uresničiti.