Rezultati turških lokalnih volitev so na las podobni referendumu izpred dveh let o uvedbi predsedniškega sistema, na katerem je Recep Tayyip Erdoğan slavil z minimalno prednostjo – po neuradnih podatkih je Ljudsko zavezništvo, koalicija vladajoče Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) in skrajno nacionalistične stranke MHP – dobili dobrih 51 odstotkov vseh glasov.

Za iz dneva v dan bolj avtoritarnega turškega vladarja, ki je skupaj s svojim ožjim krogom v zadnjih letih storil vse, da bi razbil politično opozicijo in razkosal civilno družbo, bi to morala biti dobra tolažba: kljub hudemu padcu vrednosti lire, visoki inflaciji in rastoči brezposelnosti je vladajoči koaliciji namreč uspelo obdržati podobno – skoraj enako – število glasov kot pred dvema letoma. Toda »velike številke« govorijo eno, teren pa popolnoma drugo zgodbo. Zgodbo o moralnem in marsikje tudi političnemu porazu absolutističnega vladarja in njegove stranke.



Če je Erdoğan spomladi leta 2017 lahko slavil uresničevanje svoje totalitaristične želje, saj so se glasovi seštevali in za vladanje na lokalni ravni niso imeli neposrednih posledic, se turški predsednik po lokalnih volitvah ne more veseliti. Vladajoča koalicija je namreč doživela poraz v treh največjih mestih (Istanbul, Ankara in İzmir) in ima zdaj župane v le še polovici turških mest. To je vse kaj drugega kot absolutna vladavina.

Posebno boleča – za zdaj še neuradna – je izguba Istanbula, kjer je AKP vladala vse od leta 1994, ko je Erdoğan kot župan začel svojo vrhunsko politično kariero. Poraz je bil tesen, odločalo je več tisoč glasov – od osmih milijonov! Tako tesen, da ga kandidat vladajoče koalicije in nekdanji predsednik turške vlade Binali Yıldırım, ki ga je porazil Ekrem İmamoğlu, najprej sploh ni hotel priznati.

Republikanska stranka (CHP) bo – če se ne bo zgodilo kaj »izrednega« – po petindvajsetih letih prevzela vodenje ključnih turških urbanih središč. Poleg Istanbula, Ankara in İzmirja, kjer je opozicija slavila tudi zaradi taktične »nekandidature« kurdske stranke HDP v največjih mestih, ki je svoje glasove tako poklonila republikancem, je opozicija slavila še v Antalji, Adani, Mersinu in Antakiji, vladajoči koaliciji pa je zaradi notranjih kurdskih sporov in političnih čistk uspelo povrniti nekaj političnega nadzora nad jugovzhodom države.

Turške lokalne volitve so pokazale, da je volilno telo kljub skoraj popolnemu vladnemu nadzoru medijev, vseprisotni propagandi in celovitim čistkam po propadlem poskusu vojaškega državnega udara julija 2016, še kako živo. Hkrati je, očitno, še vedno živ tudi demokratični proces. Rezultati lokalnih volitev tudi jasno kažejo, kako polarizirana je Turčija – obstaja demokratični urbani in konservativni ruralni del države.

Upati je, da bo predsednik Erdoğan razumel sporočilo volivk in volivcev ter ga tudi upošteval. Kajti zidu strahu, ki ga je tako hitel graditi, mu očitno ni uspelo postaviti, turška demokracija pa je – preživela. S pomembnim dodatkom: v Turčiji bodo naslednje volitve leta 2023. Ob stoletnici republike.