Tekma za dno

Tekma za čim večji in hitrejši izkoristek naravnih bogastev Jadrana se z napovedjo Hrvaške za oživitev načrtov za iskanje nafte in plina izpred let znova začenja. Premislek je na prvi pogled preprost, če ima lahko Italija nepregledno število vrtin, zakaj jih ne bi imela tudi Hrvaška in postala samopreskrbna? Pri nas je podobno s Petišovci.

Težava je v »podrobnostih«, kot je evropska podnebno energijska zakonodaja in cilji Pariškega podnebnega sporazuma, za Hrvaško pa vsaj še prihodnost turizma. Ob prejšnji objavi načrtov za raziskovanje dna morja in postavitvi črpališč nafte in plina so hrvaški okoljevarstveniki ostro protestirali, njihov glaven argument pa je bil, da noben turist ne bo vesel pogleda na grde skulpture na morju, na katerih gorijo bakle. Škode zaradi morebitnega razlitja nafte pa si sploh ni mogoče predstavljati, to bi uničilo turizem za več let. ​S samopreskrbo bi se Hrvaška po drugi strani otresla odvisnosti od ruskega plina, kar je glavna zahteva ZDA.

Slovenija bo imela več argumentov za omejitev velikopoteznih načrtov sosede. Večina onesnaženja s hrvaške strani Jadranskega morja pride do slovenske obale in v zaprt Tržaški zaliv, potem pa odteče po italijanski strani. Onesnaženje z nafto bi uničilo tudi slovenski turizem, zavarovana območja, školjčišča in ribogojnice, kljub novemu plovilu za čiščenje morja. Pa tudi ladje na poti v Luko Koper in tržaško pristanišče ne bi ravno vijugale med naftnimi ploščadmi.

Kot kaže, se Slovenija v tekmo ne bo vključila niti s črpanjem plina v Petišovcih, kjer zaloge menda zadoščajo za desetino slovenskih potreb. Ohranjala bo celo zaloge lignita, če bodo v Tešu 6 res kurili odpadke. Porabo nafte pa bo treba zmanjšati, v čemer je tudi več priložnosti za gospodarstvo.