Plinske enačbe v vzhodnem Sredozemlju

Nikozija – ​Te dni se prebivalci­ južnega, grškega dela Cipra ­nenavadno veliko pogovarjajo­ o energetiki in geostrategijah. Ameriško naftno-plinsko podjetje ExxonMobil namreč blizu ciprskih obal končuje raziskovalno-vrtalni projekt, katerega namen je odkriti, koliko zemeljskega plina – in morda tudi nafte – je pod morskim dnom v vzhodnem Sredozemlju – na območju, ki pripada Cipru. Oziroma Republiki Ciper.

Iz morebitno zelo bogate – ekonomsko in geostrateško prelomne – plinske enačbe, v katero so aktivno vključeni še Egipt, Izrael in Grčija, je namreč izvzet severni del Cipra, ki ga okupira Turčija in ga razen turške matere od leta 1974 naprej ni priznala nobena druga država. Z njim je izvzeta tudi Turčija, kar od začetka raziskovanja plinskih zalog v vzhodnem Sredozemlju uradno Ankaro zelo jezi in – frustrira. Enaintridesetega oktobra lani je Turčija, ki raziskovanje zalog zemeljskega plina razume kot »enostransko, nelegitimno in nepravično«, na morskem dnu blizu Antalye začela samostojno iskati zemeljski plin, kar je še povečalo napetost v vzhodnem Sredozemlju.

Še pred tem, točno pred letom, je Turčija proti raziskovalnim vrtinam, ki jih upravljajo ključne zahodne naftno-plinske korporacije (ExxonMobil, Total, Eni, Noble Energy, Royal Dutch Shell …), poslala vojaške ladje. Te so blokirale vrtalno ladjo Saipem 12000, ki pripada italijanskemu naftnemu gigantu Eni. Ciprske oblasti so obtožile Turčijo kršenja mednarodnega prava in zagotovile, da bo Nikozija nadaljevala raziskovanje.

Geostrateški vrelec

Napetost v vzhodnem Sredozemlju, ki mu pripadajo, denimo, tudi Sirija, Libanon in območje Gaze, je zaradi silovite militariziranosti in nove geostrateške realnosti, ki spominja na čase hladne vojne, že tako visoka – raziskovanje zalog zemeljskega plina jo je dvignilo na novo raven, hkrati pa odprlo veliko starih nezaceljenih ran. Tako na razdeljenem Cipru kot v odnosih med Grčijo in Turčijo ter, seveda, med ZDA in Rusijo (treba je omeniti tudi Kitajsko). Tik pred začetkom novih pogajanj med Republiko Ciper in samo­oklicano Turško republiko severni Ciper (26. februarja) je boj za zemeljski plin – v veliki konkurenci – morda največja ovira morebitni združitvi, ki v današnjih geostrateških razmerjih in razmerah sodi v znanstveno fantastiko. In to kljub temu, da se je v prvih mesecih razi­skovanja plinskih rezerv zdelo, da bo fosilno bogastvo imelo veliko politično moč in pripomoglo k združevanju.

Raziskovalno vrtanje v tako imenovanem bloku 10, ki sodi v ekskluzivno ciprsko ekonomsko območje (EEZ), je prineslo »mešane« rezultate. Količina plina naj bi bila »nezadovoljiva«, a so nova nahajališča odkrili v bližnjem Glafcosu, česar se ciprska stran odkrito veseli, čeprav natančnih podatkov o količini in »komercialni smiselnosti« še ni. Tudi razi­skovalno vrtanje naj bi po naših podatkih še trajalo. V najboljšem primeru bi se črpanje zemeljskega plina – in, kot kaže, tudi nafte – na sveže odkritih nahajališčih po mnenju tamkajšnjih strokovnjakov lahko začelo šele leta 2025.

Nenavadna plinska zavezništva

V zadnjih desetih letih so bile pod morskim dnom blizu ciprske, egiptovske, izraelske in libanonske obale odkrite že velike količine zemeljskega plina. Sklenjenih je bilo tudi precej poslov in veliko zavezništvo, ki je v »ljubezni« združilo Ciper, Grčijo, Egipt in Izrael, ki geo­politično ne predstavljajo naravnega prijateljstva. Ciper, ki je bil dolgo v senci dogajanja drugod po južni Evropi in na Bližnjem vzhodu, je v zadnjih dveh letih (ne le) zaradi zemeljskega plina zanimiv za globalne igralce. Združene države, Rusija, Izrael, Kitajska, Velika Britanija, Francija in še nekaj drugih držav se je poskusilo tesneje »povezati« z uradno Nikozijo.



Tega se dobro zaveda tudi ciprski predsednik Nikos Anastasiades, s katerim smo se pogovarjali pred dobrim mesecem. »Da, zemeljski plin v vzhodnem Sredozemlju bi res lahko postal vir napetosti. Hkrati je lahko tudi vir blagostanja za države v regiji. Prepričan sem, da bi lahko najdišča zemeljskega plina postopoma poskrbela za večjo stabilnost,« mi je povedal. »Z Grčijo, Egiptom, Izraelom, Libanonom, Jordanijo in Palestino smo vzpostavili trilateralno partnerstvo. To partnerstvo ni uperjeno proti nikomur in tudi nikogar ne izključuje, tudi Turčije ne. Žal se je Turčija uprla širjenju sodelovanja v regiji z diplomacijo vojaških ladij, ki je v nasprotju z mednarodnim pravom,« je dejal Anastasiades in dodal, da bi izkoriščanje zemeljskega plina lahko prineslo geostrateški preobrat v regiji. »Vpletenost vseh ključnih igralcev vzhodnega Sredozemlja bi morala zagotoviti stabilnost ter skrbeti za mir in varnost v regiji, ki je turbulentna in negotova.« Še bolj optimističen je bil ciprski zunanji minister Nikos Hristodulides, ki je pred dnevi izjavil, da bi lahko bila zemeljski plin in nafta za vzhodno Sredozemlje to, kar sta bila premog in jeklo v petdesetih letih prejšnjega stoletja za Evropsko skupnost. A kje je v tej enačbi Turčija?

Brez Turčije bodo posli težko stekli

»Zaradi turških potez v ekskluzivnem gospodarskem območju ni gotovo, da bo Ciper lahko kdaj prodajal plin. Glavna lekcija je, da vprašanja plina ne moremo ločiti od ciprskega vprašanja,« je poudarila Fiona Mullen, raziskovalka vzhodnega Sredozemlja in poznavalka Cipra. »Ko ima ena stran na svoji strani mednarodno pravo, druga pa orožje, so pogovori edina rešitev. Za ta problem obstaja le politična rešitev,« je dodala. Zaradi političnih napetosti in geostrateškega konteksta so bile »tehnične podrobnosti« razi­skovanja in črpanja zemeljskega plina v vzhodnem Sredozemlju v ozadju. Tudi zaradi drugačnih prioritet še ni jasno, kako bo – ko bo, če bo – ciprski plin prišel do Evrope, ki naj bi bila glavni kupec. Ena možnost je gradnja novega plinovoda, o kateri se je zadnji dve leti največ govorilo in jo zagovarjajo Ciper, Izrael in Grčija, toda naši viri iz energetskih krogov pravijo, da bi bila takšna možnost absolutno predraga in nevzdržna. Druga možnost je uporaba obstoječih plinovodov, a ta je mogoča le z vključitvijo Turčije, energetskega vozlišča, prek katerega iz srednje Azije in Kaspijskega jezera potekajo številni plinovodi in naftovodi. Tretja možnost je – ta se trenutno zdi najbolj realna – utekočinjenje zemeljskega plina v terminalih v Egiptu, s katerim je Ciper (enako velja za Grčijo in Izrael), ki se, podobno kot Evropska unija, želi »ozdraviti« plinske in z njo tudi strateško-finančne odvisnosti od Rusije, sklenil dogovor o gradnji plinovoda s plinskega polja Afrodite do egiptovskih terminalov.



Za zdaj je EU – skupaj z ZDA – stala ob strani oblastem v Nikoziji. »Verjamemo, da je to nepoštena situacija, ki bi lahko ogrozila varnost regije,« je raziskovanje zemeljskega plina, ki izključuje severni Ciper in Turčijo, ocenil Kudret Özersay, zunanji minister administracije severnega Cipra. »Bolj kot z mednarodnim pravom bodo plinsko vprašanje letos reševali z diplomacijo vojaških ladij,« je pred dnevi zapisal turški profesor Emete Gözügüzelli, dekan pravnega oddelka Sredozemske univerze, in najbolje strnil trenutne razmere v vzhodnem ­Sredozemlju.