Srečen konec

Nekako tako samoumevno, kot vsakemu poletju sledi jesen, se sredi drugega tedna novembra začne ena največjih kulturnih prireditev v državi. Naj gre za njen časovni in vsebinski obseg ali število obiskovalcev. Ljubljanski mednarodni filmski festival je za filmoljubce – nekateri si zanj vzamejo celo dopust – postal del rutine. Temu ob njegovih začetkih, ko se je leta 1990 pojavil kot Film Art Fest, zavrtel 13 filmov in privabil 4000 gledalcev, še zdaleč ni bilo tako. Miniti je moralo kar nekaj časa in pod njegove noge je morala biti vržena kar velika skladovnica polen, da si je izboril svoje mesto. Tako pri obiskovalcih kot v kulturni politiki.

Liffe je ena redkih subvencioniranih kulturnih prireditev – od ministrstva prejme okoli 65.000 evrov –, pri katerih javna sredstva delujejo kot investicija: s prodajo vstopnic namreč zasluži okoli 200.000 evrov. Tu so seveda še javna sredstva Medije, programa EU Ustvarjalna Evropa ter zasebna sponzorska sredstva, predvsem zvestega podpornika Telekoma Slovenije, ki skupaj prinesejo še okoli 80.000 evrov. S temi prihodki in vložkom dela zaposlenih festival pokrije svoje stroške in ustvari nekaj presežka, ki se vrne v kulturno-umetniški program Cankarjevega doma, Liffovega organizatorja.

A uspešna finančna, še zdaleč seveda ne zanemarljiva zgodba je seveda samo nekaj sekvenc Liffovega filma s srečnim koncem. Njegove pomembnosti za vzdrževanje kondicije filmske kulture v državi in družbi, ki do filma nikoli ni gojila ljubezenskih čustev, prej zaničevanje, ni mogoče meriti s številkami. Še posebno to velja za obdobje, ko je bila edina kinematografska ponudba pri nas doma v kolosejih, prihajala pa je skoraj v celoti z one strani Atlantika. Liffe je bil takrat kot svetilnik na osamljenem otoku, ki se je prižgal in ugasnil enkrat na leto. Šele z odprtjem ljubljanskega Kinodvora in ustanovitvijo nacionalne Art kino mreže smo pred desetletjem po dolgem obdobju končno spet dobili možnost spremljati kakovostne filme najrazličnejših svetovnih kinematografij tudi čez leto.



Liffu je del medijske javnosti dolgo časa očital, da pred njegovimi platni ne vidimo filmskih zvezd. A če bi se Liffe želel primerjati s palmami, levi ali medvedi, bi to prineslo predvsem frustracije, filmskih zvezdnikov pa še vedno nobenih: Slovenija je pač na kinematografskem zemljevidu povsem nepomembna in obrobna državica, nezanimiva za filmski biznis. In če je vse, kar Liffu manjka, Lars von Trier, Matt Dillon in Uma Thurman v živo, naj pri tem tudi ostane.

Nekaj pa bi Liffu kljub vsemu veljalo dodati: da bi bil center Ljubljane vsaj ob njegovi tridesetletnici, ki jo bo praznoval prihodnje leto, videti kot mesto, v katerem poteka filmski festival. Če bi vsi lokali in trgovine, ki so pod mestnim nadzorom, v izložbah obesili en samcat festivalski plakat, bi nekaj canskega, berlinskega ali sarajevskega filmskega vzdušja prišlo tudi k nam. In morda bi ga zapazil tudi kakšen od preštevilnih turistov.

Vse druge samoumevnosti pa naj ostanejo samoumevne še naprej.