Šopek plavi

»Poglej! Spominčice!« Vzkliknila je za drobec preglasno, zato so se vanjo v hipu zazrle številne radovedne oči. Kar nekaj jih je enako hitro odvrnilo pogled, češ, spominčice, pa kaj. A njej so vendarle narisale širok nasmeh na obraz. Spominčice.

Tako visoko v gorah jih še ni videla. Gotovo morajo biti kakšne posebne sorte. Iz vrste, ki se je premikala v ravno pravšnjem tempu, da so ga lahko držali starejši in mlajši pohodniki, jo je vedno znova odneslo v pisan gorski raj. Tu spominčice, tam materina dušica, pa sončno rumene pogačice in za krono vsega še – murke!

Tokrat ni le ona tiščala nosu k tlom, pač pa so se spustile na kolena tudi druge pohodnice. Murke! Med glasnim čebljanjem je razmišljala, kako lahko nekaj tako preprostega, kot so planinske cvetice, spravi človeka v prešerno voljo. Pa ne le enega – vsa skupina se je precej zabavala, čeprav morda cvetje ni vsem enako ljubo. Je pa vedno priročna tema za klepet, četudi kratek in jedrnat.

Stopala je naprej po planinski poti, opazovala svet okrog sebe, dihala zrak tako čist, svež in drugačen, kot ga je bila vajena iz doline. Mir, mir ga je naredil drugačnega. Odsotnost vsakdanjih skrbi, osredotočanje zgolj na to, kam bo stopila desna noga in kako previdno ji bo sledila leva. Ubrano, strumno. Razmišljala je še, kako malo je v resnici treba, da je človek zadovoljen.

Osvojen vrh, višina ni pomembna, zgolj vložen trud, pa količina potu, ki lije po hrbtenici in opominja, da za srečo ni treba veliko. Zdravo telo. Kratek pobeg od vsakdanjih skrbi, ki po vrnitvi nikoli več niso tako velike, da se jih ne bi dalo razrešiti. S šopkom plavim. S spominčicami na mizi.