Viva la vida!*

Odkar sem pred več kot desetletjem prebrala njen dnevnik, sem zaljubljena vanjo. V njen neizmerni slikarski talent, njen svojevrstni občutek za modo, smisel za humor. Vedno znova me presune, bolj kot karkoli, njena sla po življenju.

Frida Kahlo, mehiška slikarka, soproga karizmatičnega Diega Rivere, še enega velikega ustvarjalca, je kot mlado dekle preživela strahovito prometno nesrečo, po kateri njeno življenje nikoli več ni bilo enako. Bolečina je postala stalna spremljevalka, bolečini se je podrejalo vse. Z bolečino je vstajala in hodila spat, v bolečini je splavljala zarodke in na drugi strani prav iz bolečine ustvarjala osupljive umetnine.

Pablo Picasso je menda izjavil, da je Frida tako dobra kot on. Izkusila je trpljenje, iz njega iztisnila največ in tudi na svojih slikarskih platnih slavila – življenje. V vse, česar se je dotaknila, je vnesla strast. Barve. Slo po življenju, po bivanju tu in zdaj.

Viva la vida, naj živi življenje, je bil vedno Fridin moto. Nikoli se ni zadovoljila, da je zgolj invalidka, ki so jo bolečine prikovale na posteljo. Če je ležala, je svetu pač ponudila sebe kot lepotico, ki ti vzame sapo – v mehiškem tradicionalnem oblačilu presunljivo živih barv je bolečini in javnosti nastavila drugo lice.



Zlomili je niso ne invalidski voziček ne železni steznik, ki je bil dolga leta njen osovraženi prijatelj, niti Diegovi skoki čez plot – nekoč je dejala, da sta jo v življenju zadeli dve nesreči. Prometna in Diego, a da je bil Diego mnogo hujši. Humor, ta Fridin humor, je tisto, kar zaboli, ko človek tone v podrobnosti njenega življenja. Tako polna bolečine, pa vendar s pogumom, ki je v njej tlel do zadnjega diha.

Na koncu dneva lahko prenesemo mnogo več, kot se zavedamo, je eden od njenih citatov. Frida. Diegova žena. Levova ljubica. Frida slikarka. Frida učiteljica. Frida, ki je ljubila življenje. Frida, ki je bila odrešena bolečine, svoje večne spremljevalke, na današnji dan pred 65 leti.

*Naj živi življenje!