Ko se življenje upočasni ...

Slab teden je od začetka poletja in niti pomisliti nočem, da se bo končalo. Čisto poletni tip sem in kar se mene tiče, bi z lahkoto vse leto preživela v krilu in natikačih. Za nekatere je pritoževanje nad pripeko nepogrešljiv spremljevalec toplih julijskih noči, sama pa uživam, dokler traja.

Ker ima poletje pač popolnoma drugačen vonj kot pomlad, pa mi je tudi ta po svoje ljuba. Ker se življenje poleti upočasni. Ni nenehnega drvenja, pritiski popustijo ali pa se tako samo zdi, ne vem. Samo čutim. In poleti čutim mnogo bolj kot sicer. Ta mir in ta počasnost, ležernost, odsotnost divjanja.

Morda je prav to silni čar poletja – da si dovolimo občutiti, se zaustaviti. Da si dovolimo, da nam kaj morda uide, in hkrati ozavestimo tudi, da se zato ne bo zgodil konec sveta. Z vseh strani nenadoma mamijo seznami poletnega čtiva, še stare slovenske popevke mi poleti dišijo povsem drugače in z lahkoto jim, sicer zaprisežena rokerica, prisluhnem med vožnjo v avtomobilu.



Potem so tu male sladkosti, ki imajo v teh vročih dneh čisto drugačen čar kot sicer – ledena kava po službi, sveža posteljnina in potop vanjo, ko zvečer pri odprtem oknu spustim svež zrak v spalnico. Listanje aktualnega kataloga poletnih izletov; Italija čaka, vroča lepotica Italija. Pa nov slamnik, ki bo zavaroval pred pripeko, čofotanje v improviziranem bazenu z nečakom in festivali na prostem.

Dolge ure svetlobe, v katerih lahko postoriš tisoč in eno stvar ali pa si povsem mirno in brez slabe vesti privoščiš soparno nedeljo ležeč na kavču, s knjigo z omenjenega seznama, sam pri sebi mrmrajoč: ostane pest spoznanj in prgišče sanj, spominov sto za stare dni.

Poletje odpušča lenobo. Poletje je – moje. Vaše. Naše.