Sobivanje skozi puškino cev

Ena sama odločba sodišča naj bi porušila sicer krhko, a zgledno ravnovesje med sobivanjem človeka in velikih zveri, kakor smo »strokovno« poimenovali medvede in volkove ter jih s tem (ne)hote dodali na seznam bitij, manjvrednih od nas. Vrednostno močno obarvano izrazoslovje nedvomno upravičuje njihov odstrel. A Slovenija je s svojo prakso »selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave« veljala za zgled med evropskimi državami, čeprav medvedja in volčja populacija kljub takšni praksi rasteta. V Franciji za obrambo pred volkovi in medvedi na pašne živali ustanavljajo vaške straže, v Italiji sta predsednika dveh pokrajin s samovoljnim dekretom zaobšla nacionalno prepoved in dovolila odstrel medvedov in volkov. Slovenska pravljica je trajala do sprejetja sodne odločbe, ki je letos ustavila redni odstrel medvedov. Vsaj takšen je vtis njenega učinka, kajti takoj zatem se je krhko ravnovesje razletelo na tisoč koscev.

Medvedi so kar naenkrat začeli napadati ženice, volkovi serijsko pleniti rejne živali. Je za dogodke, kot je prvi, res kriv le sodno ustavljen odstrel medvedov, za plenjenje volkov pa drugi dve sodni odločbi, ki sta ustavili redni odstrel – kljub temu je bilo v zadnjih dveh letih ustreljenih 11 volkov –, ali pa je stroka preprosto precenila družbeno toleranco ljudi do »zveri«?

So morda krivi nevladniki – kot bi radi prikazali nekateri –, ki so sodišče opozorili na luknje v slovenski zakonodaji, to pa jim je pritrdilo? Ali nemara prej mediji, ki ob vsakem pokolu rejnih živali pomagajo mrcvariti mrhovino brez upoštevanja osnovnih pravil novinarske etike, da je treba informacije preveriti pri več virih? Je kmet, ki so mu volkovi v eni noči poklali 12 ovac, res zgolj nedolžna žrtev, ali je malce kriv tudi sam, ker ni poskrbel za primerno zaščito svojih živali?

Škod po medvedu je res več kot lani, vendar jih je bilo lani najmanj v zadnjih 15 letih. Škode po volkovih so se povečale še bolj, a jih je vrednostno še vedno manj (letos za 96.000 evrov) kot v obdobju 2008–2011, ko so presegale četrt milijona evrov. Porast škod po volkovih je deloma povezan s tem, da so ti prišli na območja, kjer jih v zadnjih desetletjih ni bilo. Ljudje jih niso navajeni, nanje niso pripravljeni s primerno zaščito živali na pašnikih, zato so nad njihovimi napadi upravičeno šokirani. Pomagati jim je treba s konkretnimi ukrepi, kot so zaščitne ograje in individualno svetovanje, ves čas opozarjajo strokovnjaki. Pri rejcih, ki so prejeli ograje, so se škode zmanjšale za okoli 85 odstotkov, kažejo podatki.

A glasove stroke so preglasili glasovi ljudstva. Civilne iniciative zahtevajo iztrebitev medvedov in volkov na svojem območju, podobno kot neke druge civilne iniciative pozivajo k odstranitvi migrantov in beguncev. Kmete, ki so utrpeli škode, za svoje lutke izrabljajo interesne organizacije z glasno podporo ljudske in tiho podporo skoraj vseh drugih strank. Interventni zakon razmer ni umiril, kmetje v zameno za glave ovc, goveda in konjev – ki bi jih prej ali slej obglavili sami – zahtevajo glave medvedov in volkov.

Ne gre se slepiti, zaradi razdrobljenosti življenjskega prostora medvedov in volkov in naših poseganj vanj bodo bližnja srečanja med »nami« in »njimi« vse pogostejša. Izredni odstreli živali, ki so se navadile na človeka in prihajajo v naselja in na pašnike, bodo neizogibni. A težav sobivanja ne moremo reševati le skozi puškino cev, vsaj pri volku ne, razen če se ne odločimo, da bomo postrelili vse.

Kmetijska politika, ki na območju pojavljanja medveda in volka podpira rejo drobnice, da površin ne bi pogoltnil gozd, bo morala razmisliti o učinkovitejših ukrepih. Okoljska politika pa bo morala poskrbeti, da bosta strogo zaščiteni vrsti ostali v ugodnem stanju, in ju zavarovati pred pozivi k pokolu. Prav vsi pa si moramo iskreno odgovoriti: kdo v tej zgodbi je zver? Kdo vdira v življenjski prostor koga, kdo se mora koga bati?