Smrt sočutja v času selfijev

Pred nekaj dnevi sem po osrednjem frankfurtskem radiu zgrožena poslušala vest o tem, kako so mimoidoči hiteli z mobiteli slikat kolesarja, ki ga je sredi mesta do smrti povozil tovornjak. Policisti in reševalci, ki so prihiteli na kraj nesreče, so za radio komentirali, da so zaradi vedenja ljudi povsem v šoku. Tudi meni je po glavi rojilo eno samo vprašanje: So ljudje v času »selfijev« in »influencerjev«, ko je pomembno le, kakšno je naše življenje na fotografijah na socialnih omrežjih, dokončno in v celoti izgubili ves stik z realnim življenjem ter vso empatijo do sočloveka? So nas socialna omrežja, življenje v virtualnem svetu, drsanje po pametnih telefonih, dokončno razčlovečili in iz nas naredili egocentrične, narcisoidne in nasploh popolnoma ogabne ljudi?

Nemška vlada je, ker fotografiranje nesreč in ponesrečencev, tudi mrtvih, postaja vse večji problem v družbi, poostrila zakonodajo. Zdaj »fotografov« ne čaka le finančna kazen, ampak jim grozi do dve leti zapora. Še enkrat preberite – da bi omejili naslajanje ob takšnih nesrečah sočloveka, moramo po novem pisati zakone. Temeljna etična načela v družbi ne zadoščajo več. In to ne velja zgolj za Nemčijo. Enako je v Sloveniji. Ob nedavni tragični nesreči družinskega znanca smo za nesrečo izvedeli na facebooku. Mimoidoči so slikali kraj nesreče, objavili fotografijo povsem uničenega avtomobila in, kot da to še ne bi bilo dovolj, objavo pospremili s popolnoma neprimernimi, gnusnimi komentarji.

Si predstavljate, da ste oče, mati, brat, sestra, žena, prijatelj ... prej omenjenega kolesarja ali hudo ponesrečenega mladeniča, ki zdaj leži v komi v bolnišnici, in prav lahko se zgodi, da bo za seboj pustil še nerojenega otroka, ter na socialnih omrežjih spremljate naslajanje množic? Pravzaprav, če ste vsaj malo normalno socializirani v družbo, morate obstati v šoku. Tudi če človeka niste poznali. Takšno vedenje zdaleč presega vsakršno normalno človeško radovednost in pametovanje, ki je še posebno značilno za slovensko družbo, v kateri so ljudje še posebno veseli, če sosedu karkoli spodleti. Ker: »Meni se to seveda ne more zgoditi.« Če bi Jezus Slovencem rekel, naj prvi vrže kamen tisti, ki je brez greha, bi Triglav zravnali z zemljo.

Kaj mora rojiti po glavi človeka, ki teče proti kraju nesreče in z mobitelom slika umirajočega človeka ter sliko še isti trenutek objavi na twitterju, instagramu, facebooku? Kaj mora rojiti po glavi človeka, da piše gnusne komentarje, medtem ko se neka mlada mamica sprašuje, ali bo njen otrok sploh spoznal očeta? Hja, kaj pa je divjal, a ne? Kaj pa, če ni? Kaj pa, če se je izogibal divjadi? Kaj če mu je iznenada postalo slabo? In tudi če je divjal? Tudi če je pogledal na mobitel. Tudi če je prestavil radijsko postajo. Tudi če si je sam kriv. Kaj nam kot soljudem daje pravico, da sodimo, obsojamo in se naslajamo? Nič. Ko boste naslednjič vzeli v roke mobitel in objavljali fotografijo nesreče, pametovali ali pisali gnusne in privoščljive komentarje, raje od sramote zakopljite glavo v zemljo. Že jutri ste lahko ta nesrečni človek vi.