Smo ščavi in vazali?

Zadnje čase se nam v zunanji politiki dogajajo bizarne, nesprejemljive reči. Italijanska politika v odnosu do Slovenije uporablja besednjak, o katerem smo mislili, da je presežen, iz ust visokega evropskega politika poslušamo o zgodovinskem revizionizmu, vodja britanske diplomacije je Slovenijo brezbrižno označil za sovjetsko vazalsko državo. Izjave so problematične in nedopustne same po sebi, toda problematično je tudi samo odzivanje Slovenije.

Incident z britanskim zunanjim ministrom Jeremyjem Huntom je, v nasprotju z italijanskim nacionalizmom, diplomatski zdrs. Gre za nonšalanten odnos nekdanje imperialne sile, minister je tako neveden, da ne ve nič: o nekdanji Jugoslaviji, ki ni bila članica Varšavskega pakta, o prelomu med Titom in Stalinom, o neuvrščenosti. To, da je Sovjetska zveza leta 1948 v posebni resoluciji obtožila Komunistično partijo Jugoslavije oddaljevanja od marksistične in leninistične ideologije ter sovražnega odnos do SZ, nato so jo izključili iz informbiroja, vedo srednješolci.

Toda kaj si je mogoče misliti o prvem diplomatu Velike Britanije – na delovnem obisku ga je gostil zunanji minister Miro Cerar, vljudnostno ga je sprejel tudi premier Marjan Šarec – in njegovih nepoučenih in vzvišenih izjavah, je eno. Na twitterju se je pohvalil, kako dober obisk da je imel v Sloveniji, Guardian je hkrati zasmehoval njegov faux pas. Značilen pa je bil odziv slovenske strani. Ob britanskih neumnostih je gostitelj tiho, pohlevno stal poleg. Ni protestiral, ni interveniral. Mladika je na spletni strani takoj zapisala, da so odnosi odlični. Tri dni pozneje se je zunanji minister rahlo zdramil. Žal je v zvezi s sovjetskimi vazali šlo za neustrezen, napačen izraz, je naknadno rekel Cerar, in še, da namerava Hunta ob prihodnjem srečanju poučiti o naši preteklosti.

Pripetljaj o tem, zakaj se minister – ta je bil štiri leta premier – ni odzval takoj, kako je mogoče, da ni prepoznal žaljive pripombe, ki je sramotenje države in vseh nas, je zgodba o vazalstvu Slovenije. Izkazuje se v odnosu do Bruslja, sosednjih držav, ZDA, opažamo jo na številnih področjih politike. Vrhunec tega je zgodovinski revizionizem v izjavah italijanske politike oziroma slovenska defenziva v zvezi s tem. Italija je težka država, zgodovine se spominja selektivno, v svoji nacionalni naraciji je zaobrnila vzroke in posledice – kdo je žrtev, kdo je krvnik. Nikoli ni obračunala s tem, kar je počela med drugo svetovno vojno, v Italiji fašizem pravzaprav nikoli ni izginil. Italijani v Slovencih še vedno vidijo »sciave«.

Ščavo je ob slovensko-italijanski meji slabšalna oznaka za Slovenca in sploh za južne Slovane, izvira iz tržaške besede »sciavo«, ta ima prav tak pomen. Etimološko razloženo: razvila se je iz srednjeveškolatinskega imena S(c)lavus »Slovan«, v srednjem veku so bili Slovani predmet trgovine s sužnji, od tod v več jezikih pomen suženj, v knjižni italijanščini »schiavo«.
Je odnos vazalstva vse, kar nam je dovoljeno?