Sled v kamnu

Veliki dogodki življenja nas neumorno nosijo s seboj in bolj ali manj prizanesljivo opletajo z nami, a drobci imajo moč, da se človek vsaj za hip ustavi. Da se vtisne nekomu v srce in dušo – morda na prvi pogled, a za zmeraj. In da se vtisne tudi nekam, recimo v kamen vkleše ime, vsaj začetnico svojega ali ljubega imena. Kaj vse (prav tako nezavednega) počnemo ljudje, samo zato, da bi za sabo pustili sled? Sled, ki bi nas presegla in morda podaljšala ... še onkraj življenja.

Črki A in L, zapisani skupaj, pod njima letnica 1865 in pod letnico srčka, prestreljena z Amorjevo puščico. Kaj bi to lahko pomenilo, tako globoko izdolbeno v kamnitem zidu med ostanki nekdanje utrdbe samostana Lérins na otoku Svetega Honorata, oddaljenega samo nekaj zamahov vesel od Cannesa?

Civilizacijsko se zdi strašno zanimivo, kako univerzalni, če ne kar večni so nekateri človeški prenosi, kajti verjetno se strinjamo, da se je neki roman življenja mogoče bral takole: A in L sta bila leta 1865 zaljubljena, zato sta svojo zvezo ovekovečila v kamnitem zidu. Ne prva in ne zadnja. Kamen je gluh in ne sliši ničesar, slep je, niti vidi ne, a je sposoben prenašati zgodbe, tudi stare in sploh take z romanesknim potencialom. Poraja tuje sanjarije. Še neznan človek potem zablodi v domišljijo.

Kdo sta bila leta 1865 A in L? Koliko sta bila stara? Od kod sta bila? Kakšnega spola? Kako sta prišla na otok, ki je danes v lasti cisterijanov? Že turistično? Sta bila morda Anne in Louis? Ali Antoine in Louise? Imen na a in l je nič koliko ..., kakor je v nekdaj samostanski utrdbi ogromno sledi vznemirljive, dušno privzdignjene in telesno nemirne, francoske preteklosti. V 11. stoletju postavljena na robu otoka, že nekako v morju in s pogledom proti odprtemu, je od nekdaj prežala na zavojevalce, leta 1840 pa postala kulturni spomenik ...

Hodimo naokoli in puščamo (tudi ljubke) sledi. Če ne drugače, se vdolbemo v kamen, za amen.