V nadaljevanju preberite:

Iz palače Dolmabahce v Istanbulu so po mirovnih pogajanjih med ukrajinsko in rusko delegacijo prišli prvi signali, da je dogovor med agresorsko Moskvo in napadenim Kijevom možen.

A to še zdaleč ni bil beli dim, s katerim bi lahko signalizirali prelomnost pogajanj, ki potekajo na pobudo Turčijo, v tem trenutku žal edine države, ki lahko zaradi svoje geografske, geostrateške, vojaške, politične, ekonomske in tudi zgodovinske vloge pomaga zaustaviti prav toliko krvavo kot brutalno nesmiselno vojno na vzhodu Evrope. To, da je Turčija edina država, ki je sposobna resneje vplivati na dogajanje v Ukrajini, veliko več, kot o Turčiji pove, denimo, o Evropski uniji.

Mirovna pogajanja so, zgodovinsko gledano, dolgotrajen, etapen proces. Uspešna so lahko le, če imata obe strani točno določene – če že ne kar na terenu zagotovljene – svoje minimalne cilje, kar vsaj približno zagotavlja politično preživetje ključnih akterjev na obeh straneh vojne. Predvsem pa so mirovna pogajanja lahko uspešna le, če v mednarodni skupnosti v najširšem pomenu (Kitajska!!!) te pogosto zlo-rabljene besedne zveze obstaja iskrena želja po zaustavitvi pobijanja ljudi, rušenja mest, uničevanja celostne infrastrukture in izkoreninjenja osnovnih civilizacijskih norm (ne nujno navad).