Prehitimo podnebje!

Pred petimi leti se je skupina kajakašev in raftarjev z vsega sveta skupaj z okoljskimi zanesenjaki podala na okoljevarstveno ekspedicijo po kanjonu perujske reke Marañon, ki velja za hidrološki vir Amazonke. Vodil jih je Rocky Contos, kajakaš, rafter, raziskovalec, aktivist in direktor organizacije Sierrarios, organizatorice ekspedicij. Sierrarios si je za cilj postavila rešiti »sveto reko« pred dvajsetimi zajezitvami. Zaradi vse večjih potreb po električni energiji je Peru namreč načrtoval postavitev dveh hidroelektrarn. Aktivisti so protestirali: v svet so poslali peticijo, opozorili, da bodo jezovi uničili veličastni kanjon reke Marañon, ogrozili migracijo rib in pregnali plemena Amazonije z domov. Sploh pa bi Peru vso, na reki pridobljeno elektriko, izvozil v Brazilijo, so rekli – in pozabili dodati, da dokler bo Marañon tekel divji, bo dajal tudi posel različnim organizacijam …

Slovenija ima 28.000 kilometrov vodotokov in ima raftarje, kajakaše ter borce proti hidroelektrarnam. Z letnim povprečjem več kot 1500 milimetrov padavin oziroma z vodno bilanco 32 milijard kubičnih metrov »prihodkov« voda na leto je Slovenija med najbolj vodnatimi v Evropi, a več kot polovica vode odteče, ubira poti proti morju in na tuje. Iz Posočja je odteče celo sedemdeset odstotkov. Slaba polovica vode izhlapi. Aktivistov proti izhlapevanju vode ali za njeno racionalnejšo rabo – tudi iz pip – še nimamo. Imamo pa stroko, ki opozarja na podnebne spremembe. Te so, zatrjuje, postale hujša grožnja slovenskim rekam in njenim organizmom kot verige hidroelektrarn. Spremembe močno vplivajo na segrevanje in pretoke rek. Drava s srednjim letnim pretokom več kot 300 kubičnih metrov v sekundi velja za našo najbolj vodnato reko, sledijo ji Sava z dobrimi 270, Mura s 150 in Soča z 90 kubičnimi metri na sekundo, za polovico manjši je pretok Savinje pri Zidanem Mostu, medtem ko pretok Amazonke znaša 220.000 kubičnih metrov na sekundo!

S podnebnimi spremembami bo vode tudi v naši vodnati deželi enkrat preveč, drugič premalo, napoveduje stroka. Pri tem misli tudi na pitno vodo, sušna obdobja, izginjanje vrst zaradi (pre)toplih rek, manj hrane in tudi aktiviste, ki si želijo čiste vode iz domače pipe in nedotaknjenih rek. Vprašanje je, ali iz globalnega prepričanja ali iz lastnega navdušenja nad vodnimi športi, ki najlepše cvetijo v nedotaknjenih kanjonih? A če vode ne bo, je tudi zanje ne bo dovolj. Prav tako ne za potrebe slovenske energetike. Stroka ponuja rešitev: zadrževalnike vode za izravnavanje ekstremov in zajezitve rek. Z drugimi besedami nove hidroelektrarne, tovarne energije iz obnovljivih virov. Rešitev je treba pretehtati in prehiteti podnebje. Preden to našim rekam vzame moč in pomori, kar je v njih še živega. Mudi se.