Prava mera panike

Med kolegi kolumnisti sem opazil navado, da kolumne včasih začnejo z izmišljeno anekdoto – ali vsaj z anekdoto, ki zveni izmišljeno. Tokrat bom sledil njihovemu zgledu. Ta vikend sem, ko sem obiskal trgovino, pred blagajno slišal pogovor med kupcema. Prvi je imel poln voziček testenin, drugi pa je komaj držal košaro, natrpano z moko in kvasom. »Vidim, da nabavljate zaloge,« je rekel prvi. »Ja, hči se bo vpisala na pekovski tečaj, pa ji kupujem sestavine. Pa vi?« »Sorodniki s Sicilije prihajajo na obisk, pašto jim bomo kuhali.« Kupca sta nato odšla, oba zadovoljna, da sta pretentala drug drugega.

Soseda sta se bala. Bala se nista samo novega koronavirusa, ki ga je iz Vuhana zaneslo v sosednjo Benečijo. Strah ju je bilo tudi, da ne bi njune bojazni opazili drugi ljudje. Nočemo veljati za paničarja, ki ob grožnji epidemije začne kopičiti maske in makarone. Panika je za naivne. Mi, ki nismo naivni, pa vemo, da novi koronavirus – ali sars-cov-2 – ni nevarnejši od navadne gripe. S sezonsko gripo se na leto okuži več sto milijonov ljudi, umre pa tudi do pol milijona pacientov. Če novi koronavirus primerjamo s temi številkami, se zazdi kot manjša prigoda. Do konca februarja je za virusom zbolelo več deset tisoč ljudi, žrtev pa je približno tri tisoč. Panika se torej zdi odveč.

To razsvetljeno stališče je dobro izrazil Cass R. Sunstein, ekonomist s Harvarda: »Ko ena oseba ali nekaj oseb iz srednje velikega mesta dobi diagnozo koronavirusa, postanejo prestrašeni vsi njihovi someščani. Zanje pa je tveganje okužbe nizko in celo zelo nižje od tveganj, na katera so navajeni v vsakdanjem življenju – od tveganj, da dobijo gripo, pljučnico ali boleče grlo.« Zato ne smemo podleči paniki. Če se bomo predajali strahovom, bomo povzročili »veliko več ekonomskih in družbenih motenj, kot jih upravičuje dejansko tveganje«, svari Sunstein.

Ta argument se zdi prepričljiv. Ampak mislim, da temelji na pomoti. Pustimo ob strani dejstvo, da ima novi virus po zdaj dostopnih informacijah precej višjo smrtnost kot gripa (po konservativnih ocenah se giblje okoli enega odstotka) in da življenjsko ogroža tudi zdravstveno osebje. Zanemarimo tudi, da povprečni pacient okuži več drugih ljudi kot pri gripi – in da je oboleli, kolikor vemo, kužen dlje kot bolnik z gripo. Novi koronavirus ločuje od gripe še ena lastnost. Virus sars-cov-2 je nov patogen.



Zakaj je to pomembno? Naredimo miselni eksperiment. Recimo, da je tudi gripa nova bolezen. Recimo, da se je gripa pojavila leta 2019 in da o njej vemo samo to, da je lani pokončala nekaj sto tisoč ljudi, okužila pa več sto milijonov bolnikov po vsem svetu. Zelo verjetno se mi zdi, da bi bili v tem scenariju panični. Iskali bi načine preprečevanja okužb, kopičili bi testenine, dodatno bi zaščitili starejše in otroke. Zakaj? Preprosto zato, ker bi bila gripa nepoznano tveganje. Ker še ne bi bili seznanjeni z njo, ne bi imeli nobenega zagotovila, da se bo njen davek nazadnje ustalil pri nekaj sto tisoč žrtvah na leto. Pripravljali bi se na scenarij, v katerem bi bolezen dolgoročno lahko zahtevala veliko več – in v katerem bi lahko pokosila celotna mesta. Primerjava med gripo in novim koronavirusom se mi zato zdi zavajajoča. Zavajajoča je, ker je gripa stara, preverjena grožnja, virus iz Vuhana pa neznano tveganje. O gripi imamo letne svetovne statistike, o novem koronavirusu pa le nepopolna poročila iz Vuhana in Benečije.

Na problem lahko pogledamo še z drugega zornega kota. Pomislimo na način, kako se s tveganji spopadamo na drugih področjih, kot je promet. Znano je, da imajo vsi moderni avtomobili (za običajnega potrošnika) vgrajene zračne blazine. Toda blazine bodo dejansko uporabljene le v majhnem odstotku vozil. Zakaj potem proizvajalci ne vgradijo zračnih blazin samo v tiste avtomobile, ki bodo udeleženi v čelnih trčenjih? To vprašanje je smešno. Seveda, tega ne morejo storiti zato, ker ne vedo vnaprej, kateri avtomobili bodo v nesrečah in kateri bodo odslužili brez trčenj. Podobno je z boleznimi in nasploh z vsemi tveganji. Pri novem koronavirusu – tako kot pri epidemiji sarsa iz leta 2002 ali ptičji gripi leta 2006 – ne moremo vedeti vnaprej, koga natanko bo prizadela. Še huje, v nasprotju s proizvajalcem avtomobilov, ki pozna letne statistike nesreč, ne vemo niti tega, kakšen bo končni obseg obolelih in delež smrtnosti.

Profesor Sustein, ki sem ga citiral zgoraj, se zato zelo verjetno moti, ko svari pred pretiranimi odzivi na novi koronavirus – torej pred »motnjami, ki jih ne upravičuje dejansko tveganje«. Priprave na tveganja so namreč skoraj vedno videti pretirane. Airbagi so vgrajeni v vse avtomobile, čeprav so koristni le v redkih; veliko ljudi je nezgodno zavarovanih, čeprav jih malo doživi nesrečo; večina gasilnih aparatov ne bo uporabljenih; doskočna blazina, ki jo gasilci položijo pod gorečo stavbo, je absurdno široka; odstavni pas poteka po skoraj celotni avtocesti, čeprav je redko v rabi. Podobno je z zaščito pred epidemijo nekega novega patogena, kot je novi koronavirus. Nanjo se ne moremo pripraviti »ravno v pravšnji meri« – ker njene končne mere še ne poznamo. Na to, česar ne poznaš, se lahko ustrezno pripraviš samo s pretiranimi ukrepi. V ZDA uvajajo strožje pogoje karantene. Vlada Združenega kraljestva razpravlja o zaprtju šol. Macron je napovedal zaseg vseh zaščitnih mask. Na Kitajskem so, spomnimo, v nekaj tednih zgradili posebno bolnišnico. So ti posegi »neupravičene motnje«? To bo mogoče presoditi ob koncu epidemije. A tam še nismo.

Aljoša Kravanja je dr. filozofije, prevajalec in sourednik Razpotij.
---
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.