Pornografija zlate hruške

Pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni, pravi reklo, in tudi v primeru knjige Jiřija Bezlaja Evangelij za pitbule, ki dve leti po izidu dviguje vse več prahu, je tako. Rekapitulacija je lahko kratka, začetek javnega življenja avtorjevega prvenca je bil več kot odličen: delo, ki je izšlo v ugledni zbirki največje tukajšnje založbe, je niz kritikov pozitivno ocenil. Avtor, založba, bralci, vsi bi lahko zadovoljno živeli do konca svojih dni.

A ne, ni šlo tako idilično. Morda od bralcev vsakdo ni bil pozoren, a kritiki romana niso obravnavali uniformno, nekateri so v njem videli delo s ciljno publiko nekje med »književnostjo za mlade in književnostjo za odrasle«, nekateri tudi kot mladinsko delo. Zbirka, v kateri je knjiga izšla, je namenjena odrasli bralski publiki. Zakaj je ciljno občinstvo Evangelija pomembno, zelo pomembno? Zato, ker v zgodbi mrgoli drastičnih opisov, ki si dajo opraviti s spolnostjo, natančneje s samozadovoljevanjem, posilstvom, spolnim nadlegovanjem mladoletne osebe, incestom, lezbičnostjo, poskusom samovzetja, tudi izkušnje z drogami se najdejo. Iskrena, neposredna izpoved mladenke, brez zavor, nekonvencionalna, brez vsakršnih predsodkov, avtor, dolgoletni gimnazijski učitelj, bo že vedel, kakšna so dekleta te starosti kot njegova junakinja. Ena od kritičark je zapisala, da Bezlajev Pitbul bralcu takoj skoči v glavo, češ da je šokanten tako po vsebini kot po slogu.

Vse bi bilo v redu, če ... Táko knjigo so šli knjižničarji z oznako zlata hruška priporočit bralcem od štirinajstega leta – in pozabili na svoja merila, v katerih je zapisano, da vrednotijo tudi z ocenami ustreznosti glede na ciljnega bralca. Če na to niso pozabili, so v enakih težavah: v podalpskih krajih je prevladujoč vzorec, ki vidi otroke tam, kjer drugod vidijo že odrasle. In kaj hujšega kot negodni mladini ponuditi nekaj, kar zanjo ni primerno. Da Bezlajeva knjiga ni primerna za neodrasle bralce, trdita dva vplivna strokovnjaka za mladinsko književnost. Dr. Milena Mileva Blažić je zelo jasna, ne gre za problemski, ampak za problematičen roman, roman, ki je »pornografska literatura z otroki in za otroke«.

Njej in dr. Igorju Saksidi pritrjuje več institucij, to pa ima lahko različne neželene posledice. Prva seveda zadeva zaupanje, zaupanje staršev, nestrokovnjakov za mladinsko književnost, ki pričakujejo, da jim bodo knjižničarji znali ponuditi najboljše za otroke. Drugi problem utegne imeti širše in precej kočljive dimenzije: Slovenija, ki ima marsikaj ponuditi v risu slikanic, bo častna gostja največjega svetovnega knjižnega sejma otroške in mladinske literature v Bologni in največjega knjižnega sejma na svetu v Frankfurtu. Kršenje konvencije o otrokovih pravicah OZN ni dobra popotnica za taka gostovanja.