Popolna strateška norost

Ameriški predsednik Donald Trump je Recepu Tayyipu Erdoğanu, svojemu turškemu konkurentu v višini ega in iracionalnosti (ne le) zunanje politike, v nedeljo pozno zvečer odobril invazijo na kurdska območja na severu Sirije, vzhodno od reke Evfrat. Pri tem so se ameriške enote, ki so v bližini sirsko-turške meje, kjer so zadnjih nekaj let sodelovale s pripadniki večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF), danes zgodaj zjutraj že umaknile s svojih položajev in tako »teren« pripravile za turško invazijo.

Čeprav ne gre za presenečenje, saj je Trump dokončen umik ameriških sil s severa Sirije napovedal že decembra lani, pa gre za solistično potezo, ki utegne na najstabilnejših območjih severne Sirije v morda najslabšem mogočem trenutku sprožiti novo veliko vojno. Dolgo časa načrtovani (in lobirani) turški napad na kurdska območja, ki so pod nadzorom SDF in kjer je kljub dolgoletni vojni s samooklicano Islamsko državo, v kateri so z naskokom najpomembnejšo vlogo odigrali prav kurdski borci in borke iz vrst Ljudskih samozaščitnih enot (YPG), je največja mogoča neumnost in hkrati tragedija v nastajanju, ki si ju je mogoče zamisliti. Ne le v Siriji, ampak tudi na vsem Bližnjem vzhodu.





Za turško vojaško invazijo – razen Erdoğanove kronične kurdske paranoje – ni niti enega razloga. Kaj šele, da bi bil ta racionalen ali da bi premogel vsaj kanček strateškega premisleka. Sirski Kurdi, ki jih uradna Ankara razume kot teroristični podaljšek Kurdske delavske stranke (PKK), v okviru svojih meja ne predstavljajo nikakršne varnostne ali politične grožnje Turčiji.
Nasprotno: prav morebitna turška ofenziva, že tretja v treh letih, bi lahko bila tista, ki bi destabilizirala pretežno kurdski jugovzhod Turčije. In Sirijo seveda pahnila v novo poglavje »večne vojne«. Z novimi kolonami beguncev, katerih (prisilna) vrnitev na sever Sirije je poleg groženj Evropi z »odprtjem vrat« eden od Erdoğanovih argumentov za invazijo. Ta je z vojaškim porazom Islamske države izgubila lažni alibi, a to je bil tudi trenutek, ko je Turčija izgubila strateško globino in se začela pripravljati na dokončen obračun s sirskimi Kurdi.

Je to – bodimo natančni – norost še mogoče preprečiti?