Po koncu te »krize« bomo še morali živeti skupaj

Milenijci smo ena prvih generacij, ki so jo vzgajali v duhu, da lahko doseže popolnoma vse, kar si zada. Le nebo je meja, so poudarjali starši, otroke potiskali k zvezdam, medtem ko so hvalili njihov sleherni dosežek. Le redkokaj je veljalo za poraz, bili smo skoraj nezmotljivi. In z generacijami, ki so prihajale, so se stvari le še stopnjevale. Otroci so postali – skoraj blasfemija, da to omenjam – nedotakljive snežinke, preobčutljive celo za resnico.

Potem je udarila realnost, ki še vedno zahteva kup odpovedovanja in prilagajanja. Na družbenih omrežjih in na ulicah se vrstijo protesti, osebne stiske in nemoč nekateri blažijo tako, da se znašajo nad nič krivimi. Nenadoma se je moral individuum namreč izviti iz cone udobja in se umakniti blaginji družbe kot celote.

Ko se ob tla, da bi uveljavil svojo voljo, vrže triletni otrok, ni kakšne velike škode. Svojevrstna družbena tragedija pa postane, ko odrasli, vase zagledani posamezniki začutijo, da bi lahko bili končno deležni petih minut slave. Pod vplivom javnega diskurza, ki že dolgo ni bil tako na dnu, kot je zdaj – predvsem po zaslugi politike – so našli svojo luč. Privlačila jih je kot privablja vešče. Danes tako spremljamo jezne in gnev pljuvajoče ljudi na eni strani ter srce parajoče zgodbe zdravstvenega osebja, ki se trudi reševati življenja (naj to zato ne asociira na tisto drugo »reševanje življenj«), na nasprotni.

Če človek v 21. stoletju ne verjame v znanost, je to oblika stiske

Zdi se, da še nikoli nismo bili tako razdeljeni, kot smo v tem trenutku. Nihče nikomur ne oporeka pravice do upora, do vpitja na ulici in nošenja transparentov, le način, ki so si ga izbrali nekateri, je, milo rečeno, problematičen. Tisti, ki spoštujemo ukrepe, smo morda zgolj ogledalo, slaba vest tistih, ki so se odločili hoditi po robu, pljuvati po znanosti, zdravnikih, medicinskih sestrah. Verjamem, da so v resnici v stiski.

A na koncu te »krize« – in konec bo gotovo prišel, nobena namreč ni trajala večno – bomo še vedno sosedi, znanci, sorodniki, sodelavci, partnerji. Od vseh nas je odvisno, ali nam bo uspelo, da se bomo pravočasno zazrli vase in se odzvali na potrebe družbe kot celote.