Odštevanje do »naslednje« vojne

Gaza, največji odprti zapor na svetu, ki je že enajst let pod izraelsko blokado, dvanajst let pa dvema milijonoma prebivalcev s trdo roko vlada islamistično gibanje Hamas, je spet na robu vojne. Dejansko je že nekaj časa le še vprašanje časa, kdaj bodo izraelske oblasti sprožile naslednjo veliko vojaško operacijo, podobno tistim, s katerimi so v letih 2008, 2012 in 2014 razdejale eno najgosteje naseljenih in za vsaj približno dostojno in dostojanstveno življenje neprimernih območij na svetu. Dvodnevno medsebojno raketiranje in bombardiranje, ki je sledilo »skrivni« operaciji izraelskih komandosov v Gazi, je delovalo le kot »otipavanje nasprotnika« pred začetkom zelo realnega veliko večjega vojaškega obračuna dveh popolnoma neenakovrednih nasprotnikov.

Tega je začasna prekinitev ognja pod okriljem Egipta, ki skupaj z Izraelom »vzdržuje« blokado Gaze in stopnjuje agonijo Palestincev, le preložila, nikakor pa ustavila: izraelski varnostni kabinet je bil v torek zelo blizu tega, da nad Gazo pošlje letala in pehoto, a se je predsednik vlade Benjamin Netanjahu v dogovoru s svojimi najtesnejšimi zavezniki v zadnjem trenutku premislil. Zaradi tega je v sredo odstopil skrajno desni obrambni minister Avigdor Liberman, izpričan rasist, ki želi s predčasnimi volitvami vzpostaviti vladavino skrajnih, le o vojni razmišljajočih sil. V razgretem ozračju v regiji in ob sedanjem razmerju moči v državi bi bila taktika nekdanjega moldavskega barskega plesalca lahko uspešna.

Srhljivo je, da Netanjahu, zapriseženi jastreb, ki je spomladi nad palestinske neoborožene protestnike ob mejah Gaze – tako imenovani veliki pohod povratka – poslal ostrostrelce, ki so ubili dvesto in ranili več tisoč ljudi, v času svoje vladavine pa je s stopnjevanjem apartheida, spreminjanjem zakonodaje in širjenjem judovskih naselbin po okupiranem Zahodnem bregu še bolj skrčil že tako minimalen palestinski življenjski prostor, v kontekstu modernega izraelskega političnega boja deluje kot zmeren politik. Netanjahu še enega rušenja Gaze ni sprožil, ker si tega ne bi želel, ampak zato, ker je njegova pozornost usmerjena proti Iranu in, posledično, sosednji Siriji, ki je v zadnjih letih postala iransko vplivno ozemlje in s tem »eksistencialna grožnja« Izraelu. Ta si v odnosu do palestinskega vprašanja – palestinska država je že dolgo le še ideja, mirovni proces pa je klinično mrtev – lahko že zelo dolgo privošči vse.

Po drugi strani so izčrpani prebivalci Gaze prepuščeni (tudi) vojaškim in političnim eksperimentom Hamasa, za katerega sta okupacija, blokada in grožnja »naslednje« vojne raison d'être, razlog obstoja. Hamas, ki bi z nenadno spremembo svoje politike in iskanjem trajnega miru lahko kadarkoli poskrbel za, če ne drugega, vzbujanje pozornosti in empatije v mednarodni skupnosti, predvsem pa za spravni proces znotraj docela nekompetentne palestinske politike, je v stopnjevanju tragedije prebivalcev palestinske sredozemske enklave idealen izraelski partner. To je zagotovilo, da bo »naslednja« vojna zelo kmalu.