Obrisi igre, ki ji zmanjkuje časa

V vremensko vročem zatišju počitnic in dopustov se nam glede sestavljanja nove vlade pred očmi dogaja pomemben pat položaj. Janez Janša očitno ne more sestaviti desne vlade. Z njim skorajda nihče noče v koalicijo. Neformalni drugouvrščeni mandatar Marjan Šarec je neuspešno sestavljal desno-sredinsko vlado z levo-sredinskim pročeljem, kajti naletel je na mino. Imenuje se Nova Slovenija in predsednik Matej Tonin, ki je zelo verjetno izračunal, da v zadovoljivi meri ne bo mogel uveljaviti interesov, ki so mu bili bržkone naloženi v zameno za politično in še kakšno podporo vplivnih kapitalskih in družbenih skupin.

Potem se je vse skupaj zvrtelo v drugi krog, s stranko Levice, ta pa je ugotovila, da se je znašla v vlogi ledene gore, ki jo z Antarktike nese proti ekvatorju. Da bi rešila sebe, svojo stvar in hkrati ne omogočila za Slovenijo še bolj uničujočih scenarijev, je z eno nogo »projektno« pripravljena vstopiti v potencialno Šarčevo vlado, tokrat v odtenku leve barve, z drugo nogo pa ostati na varnem terenu kritike neoliberalizma. Gre torej za očiten politični pat položaj. Vprašati pa se kaže, kdo vpliva na takšno stanje, kdo profitira, komu se v tem kaosu odpirajo interesna vrata in kaj predlagajo tisti, ki imajo v Sloveniji visoke kapitalske, poslovne in podobne apetite.



Odgovor na ta vprašanja seveda ni niti enostaven niti enoznačen. Na desnici in pri njenih komentatorjih ni dileme, da gre za interese Foruma 21. Nasproti se kaže domnevna pobuda anonimnih podjetnikov (nekateri so trdili, da je ta maslo članov obrtno-podjetniške zbornice), češ da naj bi mandatar postal Matej Tonin, iz Janše bi naredili evropskega komisarja, iz Mira Cerarja predsednika DZ, iz Alenke Bratušek pa podpredsednico vlade. Če bi bilo v tej nerealni pobudi kaj realnega, potem bi predlagatelje lahko uvrstili k podpornikom Tonina.

Šlo bi najbrž za interese tujih ali domačih poslovnih krogov, ki očitno ne bi imeli ali nimajo ali nočejo imeti nič skupnega s t. i. oldbojsi oziroma s tradicionalnimi snovalci t. i. nacionalnega interesa v obdobju tranzicije Slovenije. Toda, ponovimo, kaj takega bi obveljalo le, če bi se potrdilo, da za temi anonimneži stojijo realne osebe z realnimi koncepti.

Kot realna v ponudbi teorij torej stojijo le redka dejstva. Prvo dejstvo je, da imamo opraviti z zelo šibko politično pobudo in z zelo šibkimi pobudami na ravni konceptov za državo. Drugo dejstvo je, da imamo opraviti z močnimi zalednimi pobudami, drugače rečeno, interesi, ki so bodisi gospodarske, bodisi kapitalske, ali lobijske narave. Tretje dejstvo je, da je zaznavna razlika med snovalci t. i. nacionalnega interesa in snovalci neoliberalnega interesa v imenu odprtega trga in konkurence. Zdi se torej, da se – politiki v sramoto – tu zarisuje najpomembnejša, če ne edina razlika med levico in desnico. Politična igra se bo zdaj verjetno pospešila, kajti časa zmanjkuje.