Oblast mimo občanov

Ptujčani s(m)o že dolgo vedeli, kdo bo opravil sporno preurejanje ptujske mestne tržnice v nekakšen osrednji mestni zabaviščni prostor. Nihče nam ne more razumno dokazati, da lahko na Ptuju ceneje gradi podjetje z zahodnega roba države kakor kakšno iz tega mesta ali bližnje okolice. Ko je gradbeno podjetje iz Kopra končalo preurejanje starega mestnega pokopališča (prav tako sporen projekt) v nekakšen kvazi spominski park, bo zdaj »najceneje« opravilo še ta štirimilijonski posel s tržnico. Le proceduro, zapletanje, navidezno izbiranje izvajalca, mešetarjenje z referencami in zavajanje s spremembami načrtov je bilo treba prej izpeljati pod okriljem občine.

Eden ptujskih odvetnikov je že spomladi javno objavil, kdo bo preurejal tržnico, kar se je pol leta pozneje tudi zgodilo. Ptujčanom so to sicer poskušali skriti tako, da bo zdaj vnaprej izbrano podjetje »le« podizvajalec del na tržnici, ki jih je uradno prevzelo ljubljansko podjetje KPL. Vsi razumni ljudje pa bi pričakovali, da bo to lahko najceneje opravilo ptujsko občinsko in torej »županovo« podjetje Javne službe. A to je Senčarjev manever z razpisom izrinil iz igre, čeprav je bila njegova ponudba tudi v resnici najnižja – nižja od pravkar podpisane pogodbe z ljubljanskim (in koprskim) podjetjem.

Pri tem pa je ptujski župan popolnoma prepričan, da bo dobil denar za »celostne naložbe« tako za pokopališče kot za tržnico. Sklical je tiskovno konferenco in v dveh minutah diametralno nasprotno odgovoril na nekaj konkretnih vprašanj, kar je ali neresno nastopanje ali pa politična in strokovna nevednost. Senčar enkrat denar v proračunu »ima«, takoj zatem pa ga še nima, potem v projektu tržnice neki posebni betoni so in se že spet takoj spremenijo, streha za pokrivanje prireditvenega prostora je, pa je pod njo spet negacija ... V resnici je to le manipuliranje z občani, novinarji in tudi z občinskim svetom, civilnimi iniciativami, zapletanje v sodne spore in diskvalifikacije od ravnateljice vrtca do svoje prve direktorice občinske uprave.
Županovih absurdov je za veliko zbirko. Podira zaščitene mestne stavbe (z blagoslovom spomeničarjev in podpisi ministra), govoriči pa o urejanju dediščine, preureja stari britof brez gradbenega dovoljenja, pa inšpektorji tega nočejo niti opaziti. Govoriči o turistični ponudbi in infrastrukturi, denar pa daje za nove uradnike; ne najde pa nekaj tisočakov na primer za hidrant ob ptujskem gradu. Z malo politične modrosti bi se vsak ptujski župan zavzel za čiščenje in obnovo znamenitega Orfejevega spomenika, ki je v resnici nagrobnik njegovega rimskega predhodnika.

Pa kako veličastno bi lahko prav z njim začel proslavljati visoko 1950. obletnico mesta, ki je na rimskih temeljih v skoraj dveh tisočletjih imelo že vsemogoče oblasti, ki so zanj skrbele in ga urejale. V spominu in analih pa so ostale le tiste, ki so to počele po meri meščanov, ne po meri županov.