O moči neprebranih knjig

Če se tu pa tam s slabo vestjo ozirate po domačih knjižnih policah in štejete naslove, ki jih še niste prebrali, pa bi jih že zdavnaj morali, se lahko potolažite. Še več. Avtor Nassim Taleb v svoji knjigi Črni labod namreč ugotavlja, da so neprebrane knjige celo pomembnejše od tistih, ki smo jih prebrali. Piše o tako imenovani antiknjižnici. S starostjo in finančnimi zmožnostmi človeka raste njegova osebna knjižnica, starejši ko si, več knjig imaš, vedno več pa je tudi neprebranih. A Taleb je prepričan, da nas neprebrane knjige bogatijo in spominjajo na to, česa vsega še ne vemo. Še več: so nekakšno raziskovalno orodje. Avtor omenja tudi knjižnico velikega Umberta Eca, v kateri je bilo 30.000 knjig. Njegovi obiskovalci so ga občudovali: »Vau, dottore, vse to ste prebrali!«, a le malo jih je vedelo, kaj je resnica. Da njegova knjižnica ni bila tako velika zato, ker bi vse to prebral, ampak ker je bila njegova lakota po branju tako velika. Tako nas pravzaprav neprebrane knjige ves čas kličejo k akciji. Recimo; doma me s police naslovi izzivajo, da bi lahko izvedela več o pravni terminologiji, keltski umetnosti, neznanih kotičkih Dublina ali Estoniji pred drugo svetovno vojno in po njej ...
Po svetu so Talebovo teorijo antiknjižnice kot knjižnice neprebranih knjig različno sprejeli. Nekateri so jo primerjali z japonskim izrazom cundoku, ki pomeni tistega, ki kopiči knjige, a jih ne prebere. Izraz izvira iz 19. stoletja kot zmerljivka za učitelje, a danes nima negativnega pomena, prav tako pa se razlikuje tudi od bibliomanije, ki pomeni obsesivno zbiranje knjig zaradi zbirke same, ne pa tudi branja. Mnoge študije so že davno potrdile, da če otrok odrašča v domu z nekaj sto knjižnimi naslovi, to spodbuja njegove kognitivne sposobnosti, izboljšuje pismenost, znanje računanja in njegove komunikacijske veščine. Skratka, knjige, ki jih nismo prebrali, so pomembne, še pomembneje pa je, da jih pustimo v svoji bližini. Tam imajo moč, da nas spravijo k branju.
Tanja Jaklič