Neuporabna država

Agencija za varstvo konkurence je lani v nezavezujočem mnenju ugotovila, da sedanja ureditev prevozov po Blejskem jezeru omejuje konkurenco. Po enem letu se ni spremenilo nič. Ministrstvo za okolje in prostor, ki ga vodi Irena Majcen, je agenciji primazalo zaušnico, ki jo omogoča dejstvo, da je agencija izdala zgolj nezavezujoče mnenje. Na ministrstvu so ugotovili le, da ne morejo spremeniti zakona o vodah, kot je zahtevala agencija, z izgovorom, da to področje urejajo še drugi zakoni.

Namesto da bi na ministrstvu staknili glave, se lotili celovitega urejanja obravnavanega področja in ustvarili ustrezno zakonsko podlago, ki bi onemogočala omejevanje konkurence in zagotavljala večjo varnost potrošnikov, so naredili to, kar je najlažje – nič.
Ob podpori ministrstva pletnarji ostajajo gospodarji na področju prevozov na Blejskem jezeru. Nihče drug brez žegna zasebnega združenja pletnarjev ne more opravljati tovrstnih prevozov (in ustvarjati lepih prihodkov).

Tako se po eni strani postavi vprašanje, zakaj sploh plačujemo varuha konkurence, če so njegova mnenja nezavezujoča. Ukinimo varuha, bodo klicali podporniki vitke države, ortodoksnejši zagovorniki te vrste pa bodo predlagali še ukinitev ministrstva za okolje, ki je nesposobno odgovoriti na izzive. Tako s prvimi kot z drugimi bi se načelno morali strinjati, saj organov, če ne opravljajo funkcij, ki so jim zaupane, ne potrebujemo.

Vendar imamo državo zato, da ureja skupne stvari, ne da išče izgovore, zakaj nečesa ni mogoče narediti. Država ne more in ne sme ščititi določenih zasebnih pobud, pa naj se – tako kot se pletnarji sklicujejo na pravice, pridobljene v času Marije Terezije – sklicujejo na višje interese ali cilje.