Neslavno prvo mesto, s katerega je Balkan izrinil Kitajsko

Odkar sem se v nedeljo tri ure sprehajala ob obali Donave in Save, se ne počutim dobro. Nenehno pokašljujem, v prsih me zbada. Morda je to le naključje in ne posledica slabega zraka, ki ga je v teh dneh čutiti povsod v Beogradu. Morda se me je lotil kak virus, a tudi moja soseda, s katero se pogovarjava po telefonu in se torej nisva mogli medsebojno nalesti bolezni, pripoveduje enako.

Ko preberem, da je pokašljevanje in zbadanje v pljučih možna posledica nedeljskega sprehoda, sklenem, da ne bom šla več iz stanovanja, dokler se zrak ne bo izboljšal. Beograd je namreč te dni med desetimi najbolj onesnaženimi mesti na svetu. Nedavno tega je bil prvi. Zdaj je na prvem mestu Sarajevo.

Biti prvi na svetu po onesnaženosti zraka je katastrofalno. Kako šele Sarajevčane zbada, duši in nasploh ovira zrak, če je to čutiti že v srbski prestolnici, kjer je v zraku trikrat manj nevarnih mikrodelcev kot v Sarajevu. Plitko dihati iz zime v zimo in se zadrževati v zaprtih prostorih ni rešitev.

V razviti Švici – mimogrede, tam je tudi zrak čist – imajo sodobne stavbe za primer onesnaženja vgrajene samozadostne prezračevalne sisteme. Če bi se tam zgodilo onesnaženje, kakršno imajo v Sarajevu in Beogradu vsako zimo, bi stanovalci lahko še nekaj tednov v stanovanjih dihali čist zrak.

Na Balkanu pa ne. Tu je revščina tolikšna, da nobena zgradba nima niti sodobnih oken, ki bi tesnila, raje živijo v stanovanjih z ogrevanjem na trda goriva, ker je ceneje kot centralna kurjava. Nevidnih škodljivih delcev je tudi zato v zraku več kot v Sloveniji. Prihajajo skozi prepišna okna v stanovanja, pa če stanovalci okna odpirajo ali ne. Tudi statistika pojavnosti številnih bolezni in prezgodnje smrtnosti zaradi onesnaženega zraka je porazna. Zato je toliko bolj mučno, da oblasti v teh državah ne ukrepajo.

Izboljšati zrak nad Balkanom je tudi v interesu sosede Evropske unije. Lahkomiselno izvaža na stotisoče zastarelih in v Evropi odsluženih avtomobilov na Balkan, tja preseljuje svojo umazano industrijo, a se ji oboje s toplim južnim vetrom vrača na domača tla. Ne vse, nekaj pa. Največja onesnaževalca zraka na Balkanu – ogrevanje s premogom in pridobivanje električne energije iz že davno odsluženih termoelektrarn – pa sta za balkanske države trd oreh.

Napovedale so, da si bodo pomagale s kitajskimi krediti za nakup novih (kitajskih) termoelektrarn. Ni nujno, da bo Kitajska, ki je sinonim za podnebne težave, na Balkan pripeljala čiste termoelektrarne. Brez Sarajeva bi na lestvici najbolj umazanih ozračij kraljevala kitajska mesta.

Če Evropa ne bo segla v žep in za svoj denar zahtevala od balkanskih držav do okolja prijazne sisteme, bo sama sebi nastavila zanko. Brez čistega Balkana ne more biti čiste Evrope.