Neprimerljive barve trave

Decembra lani, ko so sindikati podpisali za zdaj okoli 325 milijonov evrov vreden dogovor z vlado, je zavela sapica zadovoljstva. V deželi, kjer je vedno treba pogledati barvo sosedove trave, se ne bi mogli bolj motiti.

Ravnateljem, ki so prvi postali del enotnega plačnega sistema v javnem sektorju leta 2006, so lani zvišali plače, tako da imajo zdaj take, kot so jih imeli, preden so jih strpali v enotni plačni sistem. Še preden bodo višje plače dobili njihovi podrejeni učitelji, so ravnatelji povedali, da je z dogovorom sindikatov z vlado razmerje med njihovimi in učiteljskimi plačami spet porušeno.

Kakšno mora biti razmerje, ne ve nihče. Je pa predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan prepričan, da ne more in ne sme imeti ravnatelj nižje plače kot učitelj. Ker ravnatelj nosi vso odgovornost in njuno delo ni primerljivo.

Če dela niso primerljiva, kako lahko vemo, koliko je eno ali drugo vredno? Zakaj mora imeti ravnatelj nujno višjo plačo kot učitelj, če njuno delo ni primerljivo? Je pomembneje in več vredno, da ravnatelj skrbi za zakonito, nemoteno in dobro delovanje šole, ali je pomembneje, da se otroci radi učijo, ob učiteljici pa se počutijo varne in spoštovane? Je odgovornost za zaposlene in šolo, v kateri je lahko tudi petsto otrok, sploh mogoče dovolj ovrednotiti? Je možno ovrednotiti odgovornost za otroke, četudi jih je le deset v razredu?

Vse to je čar enotnega plačnega sistema. Kdor se bo bolje pogajal, bo imel več. Vprašanje pa je, kdaj bo katerikoli plačni skupini v javnem sektorju dovolj. Kdaj bo barva njene trave dovolj zelena, tudi ko bo videla travo neke druge plačne skupine. Očitno bo treba sistem plač (vsaj) popraviti. Sicer je vprašanje, koliko odtenkov zelene je še na voljo.