Nepresenetljiva anomalija

»S slovesnim dogodkom gre za gesto države do kulture. Včasih je 8. februar čas za kritiko, a ne pozabimo – praznik je.« Tako je v enem stavku pred dvema letoma bistvo 8. februarja presvetlil takratni minister za kulturo, pisatelj Tone Peršak. Prvič smo »kulturni praznik slovenskega naroda« sicer praznovali 8. februarja 1946 v ljubljanski Drami, na proslavi je Prešernove Sonete nesreče recitiral Oton Župančič.

Nagrade s pesnikovim imenom so prvič podelili leto pozneje, lahko bi rekli nelegalno, saj je tako ime nagrade kot potencialne dobitnike določil šele zakon, sprejet osem let pozneje. Najprej so bile namenjene znanstvenikom in umetnikom, kasneje še poustvarjalcem, na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja je prenovljeni zakon nagrade omejil na umetnost.



»Izumitelji« nagrade, Josip Vidmar, Boris Kidrič in Marjan Brecelj, so verjetno morali slediti predvojnemu zgledu, ko so se ljubljanski mestni svetniki odločili, da bodo na dan Prešernove smrti podeljevali nagrade, s pomembnim pristavkom, da ne bodo zgolj ljubljanske, ampak »prve nagrade splošnega, ne samo lokalnega pomena za vseslovensko kulturno delovanje«.

Zelo jasno so nagrade, ki so jih prvič podelili leta 1939, namenili »v spodbudo in priznanje slovenskim pisateljem in pesnikom«, namenjene so bile, kot so se pridušali svetniki, »pospeševanju slovenskega izvirnega leposlovja in usmerjanja pravega umetniškega okusa«. Iste poglede na te zadeve so očitno imeli tudi povojni očaki teh nagrad.

Ni bilo dolgo, ko so Prešernove nagrade oziroma odločitve upravnega odbora postale tudi imenitna kost za glodanje po kulturnih in medijskih kuloarjih, kdaj je bilo napačno izbrano ali spregledano to ali ono ime, kdaj so govorance v slogu knjiga-je-temelj-slovenstva razkrile kako posebno oblastniško muho. Pač čas v kulturni sezoni, več kot primeren za bogate izbruhe vsakršnih domorodskih značilnosti, od običajne zelene zavisti, dokaj razumljive, saj najvišja državna nagrada za umetnost to v očeh javnosti naredi za tekmovalno početje, pa do klasične ideološke razdeljenosti, za katero se zdi, da se ne bo nikdar spremenila.

S posebno pozornostjo smo mediji pred časom omenjali, da je Prešernova nagrada za življenjskih opus šla v roke prevajalca, letos lahko zapišemo, da so se »veliko« prvič odločili podeliti mojstru fotografije. A tisto, kar se je nekdaj ob večeru zmagoslavja umetnikov in umetnosti zdelo anomalija, je kot mimogrede postalo žalostna stvarnost: redka so bila leta v preteklih desetletjih – začelo se je, če se ne motim, leta 1970, nadaljevalo v letih 1974, 1994, 2001, 2003, 2005, 2007, 2009, 2010 in 2019 –, ko odločevalci niso podelili Prešernove nagrade za literaturo. Letošnje leto je spet eno od takih.

O čem govori ta podatek? O nemoči slovenske knjige, slovenskih pisateljev, o njihovi nerelevantnosti? Ali pa gre za nekaj drugega, za preobilje predlogov za najvišje državno priznanje za izjemne dosežke na področju umetnosti? Kaj drugega? O prvem, usodni pomembnosti slovenske knjige, je ob drugih praznikih povedano veliko, ob slavljenju svetovnega dneva knjige in ob slovenskem knjižnem sejmu se zdi običajno slišati znane besede o nenehno trajajoči krizi, ki preti zavdati pisanju in pisateljstvu.

Slovenski odnos do »človekovih najboljših prijateljic« je zapleten: to početje je na različnih ravneh v javnem interesu, po drugi strani vsi kazalniki kažejo – to je potrdila tudi zadnja nacionalna raziskava o bralni kulturi Knjiga in bralci VI. – da se proda vse manj knjig in da se založniški pogon preprosto krči. To se dogaja v času, ko bi se morali vse intenzivneje pripravljati na svojih veličastnih pet minut na svetovnem prizorišču kot država v gosteh največjega knjižnega sejma na svetu, leta 2022 v Frankfurtu.