V nadaljevanju preberite:

Kot kaže primer Ignacyja Czwartosa, umetnostna scena pravzaprav ne tolerira provokacije in škandala, razen če sta provokativnost in škandaliziranje umerjena po določeni šabloni. Ta matrica obsega zgolj omejen nabor dovoljenih tem, edina, s katero morda opus Czwartosa delno korespondira, je tako imenovana kultura žrtve (ang. victimhood culture), ki je postala v zadnjih letih zelo popularna. Vendar je ta topika rezervirana za druge, predvsem za takšne ali drugačne etnične in druge manjšine, ki že kar tekmujejo v svoji deprivilegiranosti, oziroma so si na račun te deprivilegiranosti prislužile kar precejšnje privilegije. Če ne drugače pa v medijih in javnem diskurzu.