V kaj se spreminja Slovenija

Koliko smo se Slovenci spremenili in kaj smo se naučili v skoraj treh desetletjih življenja v parlamentarni demokraciji in kapitalizmu? Če bo sedanji družbeni ustroj vzdržen in bo obstal, kakšna bo v njem prihodnja vloga in medsebojna povezanost družbenih podsistemov, predvsem politike, gospodarstva, izobraževanja, kulture, športa in medijev?

Začnimo s športom. Po poletnem navdušenju nad kolesarstvom in stiskanju pesti za Primoža Rogliča je Slovenijo zajela odbojkarska evforija. V nedeljo ne gremo v Pariz po srebro, ampak po zlato. Športnikom priznavamo, da talent, predanost in trdo delo prinesejo dosežke. Naredili smo tudi preskok v miselnosti glede zaslužka športnikov.

Ni več samoumevno ali pa edino sprejemljivo, da gre športnik po zaključku svoje športne kariere lahko le še v vojsko ali policijo za povprečno plačo. Ne zamerimo jim in nismo jim nevoščljivi, da veliko zaslužijo med kariero in tudi po športni upokojitvi.



Tudi v odnosu do politike smo spremenljivi. Kdor politike ne razume kot obrti, ampak uresničuje svoje ideale, ga razočaranja prej ali slej pripeljejo do izstopa iz igre. Volivci si v politiki želijo predvsem novih obrazov – javno mnenje se je spremenilo v prepričanje, da so za razdeljenost Slovencev odgovorne tradicionalne politične stranke. To je bila sicer značilnost obdobja Slovenije pred drugo svetovno vojno.

Slovensko politiko tudi vse bolj zanimajo zgolj kratkoročni cilji, ki ne sežejo dlje kot do naslednjih volitev. Pričakovati od nekoga, da bo imel vizijo, da bo uvajal korenite spremembe in potrebne reforme, medtem ko ima pred očmi le ponovno izvolitev na prihodnjih volitvah, je iluzorno. Diskurz, ki letos prevladuje v slovenski politiki, se nanaša predvsem na delitev plena, to je razdeljevanje proračuna.



Ključna razlika med gospodarstvom in politiko se vse bolj izrisuje na pogledu v prihodnost. Medtem ko se gospodarstvo pripravlja na prihajajočo krizo, hkrati tudi vse bolj uveljavlja prepričanje, da je treba ukrepe sprejemati za dolgoročne učinke in pri tem upoštevati koristi vseh deležnikov, vključno z vplivi na okolje. Pri tem globalnem premiku k dolgoročni vzdržnosti pa je v Sloveniji opazen umik gospodarstvenikov iz javne sfere.

V zadnjem desetletju namreč ni mogoče prezreti, da direktorji ne čutijo več potrebe, da bi se oglašali glede družbenih razmer ali s komentarji o družbenem ozračju. Gre za »putinovski pojav«, da se direktorji lahko gibljejo le v svojih podjetjih, kjer »jim je mesto«? Po treh desetletjih sprenevedanja ni več skrivnost, da politične stranke podjetja s pomembnim državnim lastništvom razumejo kot svoje fevde. Predsedniki uprav teh podjetij pa vedo, da morajo biti, če želijo svoje funkcije obdržati, dovzetni za potrebe in želje političnih odposlancev.

Tako pridemo do medijev. Verjetno je to ena od panog, ki jih tehnološki razvoj – mislim na digitalizacijo in z njo povezanimi spremenjenimi bralnimi navadami –, najhitreje in najbolj korenito spreminja. Politični vplivi na medije ne prihajajo več neposredno iz politike, med politike in medije so se vrinili posredniki, ki svoje interese prikažejo drugače. Hkrati se je še povečala odvisnost medijev od podjetij, zlasti zaradi oglaševanja. Mediji namreč živimo od prodaje svojih vsebin in oglaševanja. Sprenevedal bi se, če bi trdil, da smo mediji imuni za grožnje z umikom oglasov nekega (državnega) podjetja.



Zelo strašljiv pa je postal tudi trend, da si morajo uprave podjetij, ki se želijo izogniti blatenju in osebnim diskreditacijam, pri določenih medijih ali novinarjih kupovati mir. Takšen preplet medijev in državnih podjetij je bil na prelomu tisočletja značilen predvsem za Romunijo in Bolgarijo.

Zdaj pa je tudi pri nas vse več indicev in razkritih računov, ko državna podjetja oziroma njihovi vodilni posamezniki pod krinko oglaševanja izbranim spletnim portalom plačujejo za pakt o nenapadanju in da preprečijo osebne medijske diskreditacije. Takšen »poslovni model« je nevaren, tako za medijsko industrijo kot za gospodarstvenike, ki v tako igro privolijo.

Spoznanje, da v Sloveniji še vedno prevladuje načelo »roka roko umije«, potrjuje, da smo še daleč od urejene pravne države. Obstoj reketinga bi moral v pravni državi sprožiti vse alarme. A očitno je, da institucije slovenske države svojih državljanov ne znajo ali niso sposobne zaščititi pred blatenjem in izsiljevanjem.

In tako pridemo do ključnega družbenega podsistema, ki bo zelo pomemben za prihodnost Slovenije: Bo sodstvu uspelo zagotoviti sebi večjo neodvisnost in nepristranskost, popolno distanco do politike in večjo učinkovitost pri uveljavljanju pravnega reda?