Česa Slovenci ne razumemo o Hrvatih

Ta teden objavljeno poročilo o arbitražni aferi med Slovenijo in Hrvaško kaže, da naši politiki ne razumejo, kaj je odgovornost vladanja in kdaj so nacionalni interesi nad partikularnimi političnimi interesi. Komisija za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb je namreč objavila svoje ugotovitve v preiskavi prisluškovalne afere. Javni del tega poročila ni prinesel nobenih novih razkritij, je pa pokazal naslednje: da slovenski politiki ne razumejo hrvaške politike in tudi da ne razumejo, kakšno odgovornost prinaša vladanje državi.

Najprej o hrvaški politiki. Da se izognemo morebitnim nesporazumom in morebitnim očitkom o nacionalizmu ter poslabševanju odnosov: Slovenci in Hrvati kot posamezniki zelo dobro sodelujemo, znamo skleniti uspešne posle, Slovenci se radi vračamo na hrvaško obalo in Hrvati radi smučajo na naših smučiščih; na ravni družbe so že opazne določene razlike – slovenska družba je precej liberalnejša od hrvaške, pri kateri je opazna predvsem nenaklonjenost tujcem, konservativnejši odnos do tradicionalnih vrednot in velik vpliv Cerkve na politične odločitve. Ena od razlik med obema družbama je tudi, da Slovenci skoraj ne moremo skriti svoje želje po tem, da bi nas sosedje ljubili … To ni novost, del slovenske kulture je v zgodovini močno navijal za to, da se slovenski jezik stopi s hrvaškim.

A moje pisanje je namenjeno orisu hrvaške in slovenske politike.

Hrvaški politiki lahko nesporno pripišemo naslednje atribute: državotvornost, brezkompromisnost in izjemno osredotočenost na strateške interese države, kamor sodi tudi sposobnost pridobivanja zaveznikov v tujini. Slovenskim politikom je uspelo, da so nas prepričali o upravičenosti slovenskega večvrednostnega kompleksa do Hrvatov predvsem zaradi elementov ustaštva v hrvaški družbi. Hrvaška je imela, na primer, med drugo svetovno vojno ustaško koncentracijsko taborišče Jesenovac, česar Slovenija ne pozna. Slovenci smo v letih 1990 in 1991 poskušali storiti vse, da do vojne z Jugoslovansko ljudsko armado ne bi prišlo, hrvaški predsednik Franjo Tuđman pa je vedel, da bo le konflikt z JLA lahko pripomogel k etnično homogeni državi. Ste že slišali za kristalni dan v Zadru? Drugega maja 1991 so Hrvati v Zadru razbili in poškodovali več kot sto srbskih lokalov in trgovin. Hrvaška netoleranca do sosedov se še danes kaže v konfliktih ne le s Slovenijo, ampak tudi s Srbijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino.

Slovensko prepričanje, da Hrvati nimajo zaveznikov v EU in ZDA zaradi še danes prisotnih elementov ustaštva, je povsem napačno. Dejstvo je, da EU in ZDA to ne zanima.





Še nazornejši argument v podkrepitev teze o hrvaški državotvornosti in brezkompromisnosti je hrvaški uspeh v Bruslju v neki z vidika državnih interesov razmeroma zelo nepomembni zadevi: hrvaški zaščiti terana. Teran je refošk, ki raste na Krasu, v pokrajini oziroma geografskem območju, ki ga na Hrvaškem ni. Čeprav je Slovenija ime Teran geografsko zaščitila prej, je Hrvaška pri evropski komisiji dosegla, da ga lahko uporablja kot vrsto vinske trte in ga odtisne na etikete zaščitenega vina Hrvatska Istra. Tožba Slovenije proti takšni odločitvi evropske komisije se začne 3. decembra. A dejstvo je, da je bil vrh slovenske politike povsem poražen proti hrvaškim interesom.

Naj nadaljujem s hrvaško zmago glede vključitve v schengen? Hrvaška je dosegla, da ji je evropska komisija pogledala skozi prste in ugotovila, da izpolnjuje tehnične pogoje za vstop, čeprav jih ne. Končna zmaga je sicer odvisna od dejstva, ali bodo države članice tudi dejansko prižgale zeleno luč za vstop.

Kaj je Slovenija pridobila s tem, ko se je postavila na stališče, da nima nobene zveze z Balkanom? Kaj smo pridobili kot država s tem, da smo se povsem distancirali od spora med Srbijo in Hrvaško, ko pa bi lahko utrjevali svoje zavezništvo? Ostali smo brez zaveznikov in nezmožni uveljavljati svoje interese v regiji in EU.

Mukotrpni proces razčiščevanja, kaj je šlo v arbitraži narobe, kaže, kako naši politiki ne razumejo odgovornosti vladanja. Ne razumejo, kaj je to objektivna odgovornost. Nesprejemljivo je, da takratni zunanji minister Karl Erjavec ni ne takrat ne zdaj prevzel politične odgovornosti in odstopil. Namesto tega spremljamo mukotrpno iskanje krivca med tehničnimi operativci in nižjimi uradniki. Najbolj goreč, ki očitno računa na politični dobiček, je Matej Tonin. Matej Tonin gradi svoj politični kapital na slabljenju slovenskih pozicij. Posledici takšnega političnega hazarderstva sta najmanj dve.

Prva je, da dajemo s tem dolgotrajnim in mukotrpnim razčiščevanjem, kateri operativec je naredil napako v postopku, mednarodni javnosti dokaz, da smo pri arbitraži dejansko nekaj naredili narobe; dajemo dokaz, da ni problem Hrvaška, ki ne sprejme razsodbe sodišča o arbitraži, temveč mi, ki javno peremo lastno perilo. Svojo pozicijo si slabimo sami, ne slabijo nam je Hrvati.

In druga posledica: politik Karl Erjavec je kot takratni zunanji minister vzel državo za talko. Namesto da bi sprejel politično odgovornost in odstopil, se je postavil nad državo in njene interese. Zdaj ga Matej Tonin obrača na žaru in upa, da se bodo Erjavčeve tegobe prelile v njegov politični dobiček. Kar je tipična lastnost slovenske družbe, ko vodje ne zmorejo prevzeti odgovornosti. Kot da ne zmorejo odrasti …

Ker politiki ne sprejemajo odgovornosti za svoja dejanja ter prosto napletajo o mafiji in krofih, Slovenija ne uresničuje nobenih strateških ciljev, ki so naš resnični nacionalni interes. Politiki, ki se postavljajo nad državo, vodijo državo v razkroj.