Nadaljevanje sledi

Kriza evropske socialdemokracije ni nov pojav, včerajšnje parlamentarne volitve na Švedskem so le poudarile njen klavrni in neugodni položaj. Podobno zgodbo smo lahko v zadnjih letih spremljali povsod po stari celini. V Nemčiji, Franciji, Italiji, na Nizozemskem in v Avstriji, če naštejemo le najbolj izpostavljene države, so socialdemokratske stranke le stežka sledile in se prilagajale politični agendi, ki so jo, brez večjega napora ali vložka, usmerjale populistične in skrajnodesničarske sile. Vse daljšemu seznamu držav, ki se ponašajo z močno oslabljeno levo sredino, se je včeraj pridružila še Švedska.

Prvi pogled na najpogosteje spremljane kazalnike zdravja in uspešnosti neke družbe ne pušča vtisa, da bi bilo na Švedskem kar koli tako zelo narobe, da bi upravičevalo revolt v obliki vzpona skrajne desnice. Država se ponaša z visoko gospodarsko rastjo, brezposelnost je nizka, javne storitve so še vedno ene najboljših med državami Evropske unije. Toda z vidika večine ljudi gre Švedski danes slabše kot pred štirimi leti, ko so oblast kot že tolikokrat doslej prevzeli Socialdemokrati pod vodstvom premiera Stefana Löfvena. Ankete kažejo, da kar tri četrtine prebivalstva verjame, da je država nekje vmes skrenila s prave poti. Hkrati kažejo, da so ljudje izgubili zaupanje v svoje politične elite.

Obseg političnih sprememb ponazarja podatek, da so Socialdemokrati že več kot stoletje največja švedska politična sila. Njihova prevlada in politični uspehi so Švedsko spremenili v zgled evropske socialne države in model politične stabilnosti, ki je še vedno ideal za številne evropske in neevropske narode. A Socialdemokrati iz volitev v volitve prepričajo čedalje manj volivcev. Včeraj so zabeležili svoj najslabši rezultat od leta 1908. Njihova vloga primarne politične sile v državi je ogrožena zaradi skrajne desnice, ki s svojo protipriseljensko držo in ponujanjem preprostih odgovorov na težka vprašanja privlači vse vrste volivcev, tudi tiste iz delavskega razreda.

Socialdemokrati lahko za svojo usodo krivijo izključno sami sebe. Stranka je z nekaterimi spornimi odločitvami usmerjanje politične agende tako rekoč v celoti prepustila opoziciji. Vsaj tako je bilo med predvolilno kampanjo, ko so vprašanja politike odprtih vrat, integracije priseljencev in ohranjanja varnosti, najbolj priljubljenih tem skrajno desnih Švedskih demokratov, povsem prevladala. Z enakim problemom se seveda soočajo tudi druge tradicionalne politične stranke, ki ne morejo oziroma ne znajo vzpostaviti alternativne agende, ki bi jim bolje služila. Kot (pre)vladajoča stranka Socialdemokrati tvegajo, da v tem procesu izgubijo največ. V slabo uteho jim je lahko edino to, da njihova padajoča podpora potrjuje širši evropski trend.

Priča smo spreminjanju evropskega političnega zemljevida. Težko je verjeti, da se bo ustavilo pri Švedski oziroma da ne bo dobilo še bolj problematičnega nadaljevanja.