Macronov pogled v čakalnico

Da širitvena politika potrebuje temeljito prenovo, je neizpodbitno dejstvo. Več kot šestnajst let po »prelomnem« vrhu EU v Solunu, na katerem je bila vsem balkanskim državam zagotovljena evropska perspektiva, ki ob izpolnitvi pogojev pomeni polnopravno članstvo, je šesterica še vedno v čakalnici, daleč od vstopa v Unijo.

Zgolj dve med njimi, Črna gora in Srbija, bolj ali manj uspešno napredujeta skozi pristopni proces. A njunega članstva niti na obzorju še ni videti. Tudi notranji razvoj, tako pri pravni državi kot pri različnih svoboščinah, predvsem v Srbiji, kaže prej na nazadovanje kot na napredek. Tudi vprašanju takšnega ali drugačnega priznanja Kosova se raje ogibajo.

Ko je Emmanuel Macron na zadnjem vrhu EU blokiral začetek pristopnih pogajanj s Severno Makedonijo (glede Albanije je imel na svoji strani še Dansko in Nizozemsko), je bil tarča ostrih očitkov, da je odgovoren za zgodovinsko napako, ki se bo Uniji vrnila kot bumerang. Po tej slabo argumentirani blokadi so se makedonski politiki, ki so veliko tvegali, upravičeno čutili opeharjene.
Macron, ki ozke francoske interese rad zavije v evropski plašč, je v Bruselj poslal svoje videnje reforme širitvenega procesa, ki v sebi ima nekaj logike iz izkušenj zadnjih let. Najprej bodo sicer morali biti odpravljeni strahovi, da njegov model postopnega in strogo nadziranega pristopa ne bi pomenil de facto konca širitve na Balkan, ki je kot nekakšna enklava, obkrožena s članicami EU.

Glede na število tamkajšnjega prebivalstva, ki je manjše od Romunije, bi položaj moral biti povsem obvladljiv. Hitrejše vstopanje v programe EU, izkoriščanje strukturnih skladov in vključevanje na notranji trg bi kandidatkam lahko zagotovila, da pred samim vstopom občutijo številne koristi članstva, razvijajo svojo infrastrukturo in krepijo blaginjo.

Tako bo najlaže ustavljen prodor »tretjih« akterjev, ki zapolnjujejo strateško praznino na Balkanu. Pogoj za uresničevanje takega, bolj optimističnega scenarija so premiki na obeh straneh. Unija mora predvsem zagotoviti nov zagon širitvenemu procesu in verodostojno evropsko perspektivo. Kljub temu brez miselnega in strukturnega preskoka v balkanskih državah preboja ne more biti.