Ljudje in država

Čeprav zgodbo pozna vsa Slovenija, naj jo še enkrat ponovimo. Mali Kris ima redko dedno bolezen, spinalno mišično atrofijo. Ker mu odmirajo mišice ne more niti hoditi niti samostojno sedeti. V ZDA imajo revolucionarno zdravilo, ki ga lahko pozdravi, a časa ni veliko, zdravljenje se mora začeti čez štiri mesece, sicer bo prepozno. Zdravilo je zelo drago, najdražje, saj stane vrtoglavih 2,3 milijona evrov. Zavod za zdravstveno zavarovanje ga ne more kriti zaradi birokratskega zapleta, saj še ni registrirano v Evropi. Obupani starši, ki tega denarja seveda nimajo, so se po pomoč obrnili na slovensko javnost. Odziv je zelo velik, družabna omrežja so preplavili pozivi, naj ljudje pomagajo zbrati denar, in ta se je začel stekati neverjetno hitro, kot reka upanja, ki lahko reši bolnega dečka.



Solidarnost ljudi v Sloveniji nikoli ni bila vprašljiva. Lahko smo zavistni, prepirljivi in nas je strah vsega novega in drugačnega, a se bomo vedno združili in pomagali tistim, ki so se znašli v težki situaciji. Vendar se človek vpraša, kako je mogoče, da v državi, v kateri milijoni evrov izginjajo hitreje kot zajec v čarovnikovem klobuku, nekaj tako dragocenega, kot je otroško življenje, rešujejo ljudje, ne različne institucije, ki se v takšnih primerih ne bi smele zaviti v birokratski molk, poln izgovorov, ampak bi morale na vsak način najti možnost, kako pomagati. Država ves čas rešuje – največkrat ne ravno uspešno – banke, državna podjetja, tuja podjetja …, davkoplačevalski denar z lahkoto pada v globoke žepe posameznikov, ki temu ropu elegantno pravijo dobički, bonusi ali provizije. In vse to se dogaja z dobrohotnim blagoslovom politikov. Kaj pa, ko je treba pomagati ljudem?

Jasno je, da socialna država vse bolj postaja podobna fatamorgani, da nikomur ni več mar za javno dobro, da zdravstveni sistem razpada, da živimo v vse bolj razslojeni družbi – ali je dobrodelnost še edini mehanizem pomoči?

Zakaj sta pojma, kot so solidarni državljani in država tako zelo ločeni stvari? Konec koncev je zadnja tu za nas. Zakaj smo na to že zdavnaj pozabili? In ker vem, da so vse to le besede, ki Krisu ne morejo pomagati, še to: pošlji KRIS5 na 1919.