»Tak silen vzlet se siloma konča«

Prejšnjo soboto je na e-poštne naslove neznanega števila prejemnikov ob deseti uri in šest minut dopoldne Slovensko mladinsko gledališče (SMG) brez spremnega pojasnila poslalo izjavo hrvaškega režiserja Oliverja Frljića. Začela se je takole: »Zaradi poskusa Vita Tauferja in Daria Varge, da bi s pomočjo navajanja netočnih informacij in necelovitih podatkov, kakor tudi zelo tendencioznih izjav o delu Slovenskega mladinskega gledališča zrušila trenutno vodstvo te ustanove, sem se odločil ustaviti delo pri projektu Tak silen vzlet se siloma konča/These violent delights have violent ends.«

A ta silni vzlet se je zares šele začel.

V nedeljo, ob šestnajsti uri in šestindvajset minut, je Rok Vevar, sicer sodelavec SMG, na svojem facebook profilu objavil »Odgovor na članek Petra Raka v Delu, 19. 10. 2019«. Podpisalo ga je Umetniško društvo Nomad Dance Academy Slovenija, katerega član je tudi Vevar, ki je ob tem pozval: »Zbiramo podpise posameznikov in organizacij! Javite se v ZS!«

V ponedeljek ob enajsti uri in sedem minut je Vevar »v imenu Umetniškega društva Nomad Dance Academy in ostalih podpisnikov« ta »Odgovor na …« poslal s prošnjo za objavo.

Tisti trenutek je imel »Odgovor na ...« 114 podpisnikov, od tega 25 kulturnih organizacij, društev ter javnih in zasebnih zavodov. Od Moderne galerije, Zavoda Maska, Mesta žensk, Društva za sodobni ples … do Slovenskega ljudskega gledališča, Prešernovega gledališča Kranj, Borštnikovega srečanja, galerije Kapelica in seveda obeh preostalih Janezov Janš.

Slabe pol ure pozneje se je podpisnikom pridružila še »Strokovna komisija za področje uprizoritvenih umetnosti – programi javnih zavodov – na Ministrstvu za kulturo RS«.



Ob štirinajsti uri in sedemindvajset minut je ta silni vzlet podpisnikov začasno prekinila prošnja, »če lahko ob objavi s seznama odstranite naslednje predstavnike javnih zavodov ...«. A to je bila samo nepomembna epizoda. V četrtek popoldne se mi pri številu 158 podpisnikov temu plimovanju – umetnikov, ustvarjalcev, institucij, intelektualcev – enostavno ni več dalo slediti. Približno sočasno je namreč posebno podporo vodstvu gledališča podpisalo še 16 od 23 članov igralskega ansambla SMG.

Protestirali so proti temu, »da se govori v našem imenu in da se v medijih pod pretvezo kolektivnih odločitev in želja daje izjave, ki niso bile sprejete v skladu z nami in so neresnične«. Igralec Dario Varga je sicer v Delovem članku izrecno poudaril, da govori izključno v lastnem imenu in nikakor ne v imenu ansambla, in tudi režiser Vito Taufer ni govoril v imenu nikogar drugega razen samega sebe.



»Odgovora na …« zaradi žaljivega tona v Delu nismo objavili. To je namesto nas, še preden smo sami odposlali zavrnitev, prijazno storil tednik Mladina, ki je očitno prevzel tudi vlogo nadaljevanke »Zbiramo podpise«. Ne dolgo zatem je »Odgovor na …« selektivno povzel Večer z jasno poanto v naslovu: »Proti nacionalističnim napadom iz osebnih interesov: Oliver Frljić o šoku in razočaranju, kulturniki o padcu novinarskih standardov«.

»Odgovor na …« sicer ne odgovarja na nič, kar je pisalo v Delovem članku. Ne zanika nobenega objavljenega dejstva, ne doda nobenega novega, ne zavrne nobene navedbe Varge in Tauferja, ne predstavi nobenih argumentov. S čim so se torej strinjali podpisniki, nekateri celo v imenu institucij, ki jih vodijo (mimogrede, bržkone so sklicali vse zaposlene in glasovali, ali kako?).

Strinjali so se s pavšalnim napadom na Delo in avtorja članka, ki so ga nemudoma razglasili za nestrokovnega in nekompetentnega, kot da bi napisal komentar ali kritiko in ne članka, v katerem so svoje mnenje izrazili drugi. Strinjali so se, da je sicer »težko oceniti, kakšna kulturniško-umetniška sprega je načrtovala ta napad /…/, a povsem jasno je, da si je zanj zelo premišljeno izbrala trenutek, ko je SMG pred novim umetniško-vodstvenim ciklom«. In strinjali so se tudi, da je vse skupaj težko videti drugače »kot medijski linč«.

Ta »strinjanja« tu omenjam le mimogrede; žaljivi napadi na medije, zmerjanje novinarjev in urednikov so pač sestavni del novinarskega poklica in glede tega ne gre izgubljati preveč besed. Novost je bilo edino Večerovo soglašanje s tem napadom. Članek Petra Raka, ki je spregovoril o razmerah v SMG in o dejstvu, da mu je v zadnjih petih letih obisk padel za polovico, je brezplačno dosegljiv na naši spletni strani in se brez najmanjših težav brani sam.

Veliko bolj od napada na Delo je pomenljivo nekaj drugega. Če bi podpisniki v resnici prebrali članek, bi prebrali tudi, da je umetniški vodja SMG Goran Injac zavrnil, da bi za Delo odgovoril na v članku predstavljene očitke Tauferja in Varge, ki sta oba dolgoletna člana tega gledališča, kot tudi na vsa druga novinarjeva vprašanja. Namesto tega je poskrbel, da so začela ta vprašanja krožiti po e-pošti, prinesel jih je celo na vajo za novo predstavo Oliverja Frljića in ansamblu sugeriral, da jih uporabi v predstavi.

Podpisniki »Odgovora na …« se torej strinjajo, da gre v primeru igralca Daria Varga in režiserja Vita Tauferja, ki sta za Delo odkrito spregovorila o razmerah v SMG, kot jih doživljata sama, za »profane delovnoorganizacijske zagate dveh nezadovoljnih uslužbencev, ki sta zaradi svojih osebnih interesov pripravljena zavajati javnost z neresnicami o trenutnem vodstvu in umetniški produkciji SMG«. Dikcija o dveh nezadovoljnih uslužbencih: saj to se sliši skorajda tako, kot da bi odgovor pisal sekretar kakega politbiroja v starih časih ali pa piarovec multinacionalke v novih.



Razmišljam, za kakšne neresnice je šlo in še zlasti, kakšne »osebne interese« bi lahko imela »nezadovoljna uslužbenca«, ki v sodobnem slovenskem gledališču nikakor nista kdorkoli. Navsezadnje sta pisala eno najuspešnejših poglavij v zgodovini SMG. In verjamem Andreju Rozmanu Rozi, ki je v svojem polemičnem odzivu na »Odgovor na …« za Večer zapisal, da ti interesi najbrž niso materialni, ampak bržkone umetniški. Potem tudi razmišljam, le kaj pa bi utegnil biti osebni interes umetniškega vodje Gorana Injaca in direktorja gledališča Tiborja Miheliča Syeda? Predpostavljam, da za prvega ustvarjalno in izzivov polno vodenje gledališkega ansambla. Za drugega, ki je pravzaprav odgovoren za celotno hišo, financirano z javnim denarjem, pa ustvarjanje najboljših razmer za delovanje tega ansambla.

Je to mogoče doseči tako, da ne komuniciraš z delom ansambla, o čemer sta spregovorila Taufer in Varga? Je to mogoče tako, da nastopaš s pozicije moči? Je to mogoče tako, da se ne zmeniš za kritike svojega dela, ampak te kritike apriorno razglašaš za nestrokovne in nekompetentne? Je to mogoče tako, da javno zasmehljivo govoriš o nekaterih članih ansambla, ki mu načeljuješ? Je to mogoče tako, da ne razumeš, kakšen izjemen privilegij imaš, da vodiš neko javno institucijo? In da tu in tam sebi in drugim skromno priznaš, da ta ne more postati tvoj zasebni fevd? Je to mogoče tako, da na očitke in dejstva ne odgovarjaš sam, to je kot umetniški vodja ali kot direktor, ampak pustiš, da to zate počno drugi? In ne pozabimo še na vprašanje: kaj pa bi utegnil biti osebni interes umetniškega vodje in direktorja gledališča v »trenutku, ko je SMG pred novim umetniško-vodstvenim ciklom«? In ki mu je v iztekajočem se mandatu, če ostanemo le pri tem, obisk padel za polovico?

Podpisniki se očitno strinjajo, da je v SMG in slovenski sistemsko podprti kulturi vse v najlepšem redu – dokler seveda »mi« in ne »kdo drug« zasedamo položaje in si »mi« in ne »kdo drug« delimo denar in »mi« in ne »kdo drug« ocenjujemo sami sebe in »mi« in ne »kdo drug« odločamo o tem, kaj so tendenciozna vprašanja in kaj ne. Zato ni nobene potrebe po demokratični in odprti razpravi o problemih in izzivih slovenske kulture. Pa smo spet pri naših fantih.



In zdaj si drzneta neka »nezadovoljna uslužbenca« javno opozoriti, da ta »silni vzlet« enega »redkih domačih gledališč, ki se sodobnim družbenim, kulturnim in političnim problemom, s katerimi se trenutno sooča sodobna ustvarjalnost, ne izogiba z eskapistično gledališko zabavo«, kot pravijo podpisniki, nemara le ni tako »silen«. In da morda potrebuje začasen »nenasilen« pristanek, ki bo v tako občutljivem organizmu, kot je gledališče, omogočil argumentiran dialog o umetniško-programskih vizijah in podobnih rečeh.

Glede na dogajanja pretekli teden, pred odrom, na njem in predvsem za in pod njim, se bojim, da tega dialoga ne bo. Vedno novi in novi podpisniki pa vsekakor. Slovenska sistemsko podprta kultura je namreč vse bolj ugrabljena, pozasebljena in izključujoča. Za javni prostor katere in čigave javnosti torej gre? Morda pa je glavni vzrok tega silnega odziva zelo preprost: da je na naslovnico časopisa prišel eden izmed problemov slovenske institucionalne kulture in njenih grenko-sladkih »javno-zasebnih« partnerstev.