»Tam, kjer vsi mislijo enako, ne misli nihče«

»Zjutraj na dan inavguracije leta 2017 je Donald J. Trump ZDA čivknil uvodno sporočilo.« Tako se začne izvrstna analiza, ki jo je prejšnjo soboto objavil New York Times (NYT) in ki je bila namenjena odgovoru na vprašanje, kako je Trump v več kot 11.000 čivkih preoblikoval institut ameriškega predsednika. In kako se je glasil prvi čivk novopečenega predsednika tistega 20. januarja 2017 ob četrti uri in enaintrideset minut zjutraj po ameriškem času? »Vse se začne danes! Vidimo se ob 11h dopoldne na prisegi. Gibanje se nadaljuje – delo se je začelo.« In se je. Vsaj kar se twitterja in čivkanja tiče.

Če je bil twitter (pa seveda tudi druga družbena omrežja) pred Trumpovo ero za politike relativno nov medij za nagovarjanje volivcev, ki ga je bilo mogoče uporabiti kot enega od orodij pri komuniciranju z javnostjo, pri čemer je glavni kanal še vedno pripadal klasičnim medijem, je Trump v 33 mesecih svojega predsednikovanja twitter integriral v samo jedro ameriške administracije. Povedano drugače: twitter je za Trumpa postal nekakšna »televizijska mreža« Bele hiše, neprepustna paralelna politična realnost, ki »lažnivim novicam« v klasičnih medijih nasprotuje z »alternativnimi dejstvi«. Trumpov sovražni odnos do klasičnih medijev in način nagovarjanja javnosti sta nekaj tako novega, da z njima ni spremenil samo narave instituta predsednikovanja, ampak tudi moč, ki jo ima predsednik. In ta moč je očitno ušla demokratičnemu nadzoru.

Trump najraje čivka zgodaj zjutraj in pozno zvečer, so ugotovili pri NYT in komentirali, da takrat najbrž ni več obkrožen z najbližjimi sodelavci, ki bi mu morda lahko preprečili objavo katerega od čivkov. Njegova administracija, katere člani imajo na svojih pametnih telefonih nastavljena sporočila, ki jih opozorijo, da je predsednik ravnokar objavil nov čivk, je celo razmišljala, da bi twitter zaprosila za petnajstminutno zamudo pri objavi Trumpovih sporočil. S tem bi si namreč lahko zagotovila vsaj nekaj možnosti za morebitno preprečitev škode. Ni si težko predstavljati rdečelasega predsednika, kako se ob vsem tem zabava.



Po analizi novinarjev NYT je Trump do 2. novembra letos v več kot polovici objavljenih čivkov (natančneje: 5889) napadel določeno osebo ali pojav. Tisoč čivkov manj je namenil pohvalam posameznikov ali česa drugega. Za napade na demokrate jih je napisal 2405, za napade na preiskave in preiskovalce 2026, kar 1710 čivkov je promoviralo teorije zarote, z 1308 je napadel medijske organizacije, z 851 skupine manjšin, s 570 migrante, s 453 prejšnjo administracijo, 256 napadov je namenil Hillary Clinton, 233 zavezniškim državam, v 132 čivkih je hvalil diktatorje, 36 čivkov je medije razglasilo za »sovražnike ljudstva«, v 2026 čivkih je hvalil samega sebe, 16 čivkov pa je porabil za to, da se je razglasil za najboljšega predsednika v zgodovini ZDA. Poleg tega je svoj predsedniški profil na twitterju kar 417-krat uporabil za promoviranje svojih zasebnih poslov.​

Najfrekventnejše tarče njegovih napadov so torej politična konkurenca, mediji in sodna veja oblasti. Zveni znano?

Dejstvo, da je lahko Ovalna pisarna postala twitter, je seveda odsev neodgovornega političnega populizma, ki mu ni mar niti za abece dostojnega, kultiviranega in povezovalnega komuniciranja niti za diplomatsko vedenje v političnem svetu. Pravzaprav ni čisto jasno, za kaj mu je mar.

V žaljenju in zmerjanju drugačemislečih seveda ni nič družbeno kohezivnega. Tisto, kar vodi v radikalizacijo posameznih družbenih skupin, ni argumentirana polemika ter konfrontacija idej, ideoloških konceptov in družbenih strategij. Nasprotno. Ploden teren za radikalizacijo je svet, kjer se na okopih združujejo enakomisleči. Povedano drugače: kjer prepričani prepričujejo prepričano enakomisleče. To seveda ni novost, ki bi jo omogočil šele svetovni splet oziroma digitalna družbena omrežja. Je pa z njimi postala radikalnejša.



Septembra 2010 sem se tik pred izidom romana Draga Jančarja To noč sem jo videl z avtorjem pogovarjala za štirinajstdnevnik Pogledi. Jančar se je tri leta pred tem skoraj deklarativno umaknil iz slovenskega javnega prostora, kolikor ta prostor ni bil ekskluzivno prostor pogovora o literaturi ali o evropskih rečeh. Zato me ni presenetilo, ko me je med vrsticami prijazno prosil, da bi se pogovarjala le o literaturi. »Le o literaturi« seveda še zdaleč ni »le«. A z nekom, ki je bil eden najbolj izpostavljenih in upornih družbeno angažiranih intelektualcev v procesu demokratizacije slovenske družbe pred osamosvojitvijo in po njej, se novinar težko zadrži »le ob literaturi«. Vendar je Jančarjeva literatura že sama po sebi takšna, da ni treba biti posebno bistroumen, kako iz nje »neopazno« prestopiti v resničnost.

Takole sem se izmuznila: »Miljenko Jergović, na primer, je v prejšnji številki Pogledov na vprašanje o svojem odnosu do slovenskih pisateljev dejal: 'Obožujem Draga Jančarja, ki ga večina mojih prijateljev ne mara zaradi njegovih političnih stališč.' Kakšne so vaše izkušnje z bralci vaših del: koliko so njihovi odzivi na vašo prozo povezujejo z vašim publicističnim in družbeno angažiranim pisanjem?«

Jančar je (med drugim) odgovoril: »Ah, moja 'politična stališča'! Kakšna pa so? Kje in kdaj sem zapisal kak stavek, ki se ne zavzema za odprto, moderno, libertarno in dinamično družbo? /…/ Ali ni svet zanimiv prav zato, ker mislimo drugače? /…/ Toda v slovenski manihejski pameti, ki širi svoja obrekovanja tudi čez meje, si naš ali njihov, rdeč ali črn, levi ali desni. Vmes ni nič. Prazna nikogaršnja zemlja.« Ni bilo težko izbrati naslova intervjuja. Je skoraj deset let pozneje ta vmes, ta nič kaj manj ničen?



Ko je Jančar decembra 2007 napisal svojo zadnjo kolumno za Sobotno prilogo, naveličan stalnih napadov in žaljivk, je zapisal, da bi si želel pisati za ljudi, ki so sposobni dojeti celoto nekega besedila in poslušati njegovo sporočilo, čeprav se z njim ne strinjajo, in ki so sposobni v nasprotni argumentaciji obdržati minimum spodobnosti in spoštovati človekovo dostojanstvo. »Kjer nihče več ne sliši drugega, ampak samo svoj boben, tam ni več prostora za nobeno premišljevanje in noben premislek. /…/ Živel sem v času, ko so, vsaj v javnosti, vsi mislili enako. Znano je, da tam, kjer vsi mislijo enako, ne misli nihče.«

V istem obdobju kot Jančar je prav tako v Sobotni prilogi svoje pismo z »ničesar več nočem imeti s Slovenijo« zaključil filozof Slavoj Žižek, od »vmešavanja v aktualno politično dogajanje«, kot je temu sam dejal, se je na TV Slovenija poslovil filozof Tine Hribar. Danes je na Slovenskem takšnih posameznikov, ki so bili nekdaj pripravljeni s svojim znanjem, argumenti, angažmajem ter moralno integriteto, vsak seveda s svoje perspektive, poseči v pomembne družbene debate, vse manj. Ali pa se raje umaknejo v območje idejno neproblematičnih tem, zaradi katerih ne bodo zmerjani s fašisti, komunajzerji, klerotalibani, nacionalisti, problematičnimi osebami …

Za družbo, ki se je vse manj sposobna spoštljivo pogovarjati ad rem, ampak samo še zmerjati ad personam, je to seveda zelo nevarno. A zdi se, da to nikogar preveč ne skrbi. Nasprotno. Vsaka resna analiza slovenskega javnega govora, tistega v klasičnih medijih ali tistega na družbenih omrežjih, bi pokazala, da se je v zadnjih letih samo še radikaliziral, da postaja vse bolj izključujoč in napadalen. Še več: agresivnost, histerizacija, žaljivost, instinktivnost in čustvenost, ki so močne lastnosti nereflektirane »polemike« na družbenih omrežjih, vse pogosteje srečamo tudi v klasičnih medijih.

Ko se torej malo zabavamo in malo zgražamo nad Trumpovim čivkaškim kraljestvom, za katero upamo, da bo na koncu le čudaška epizoda v zgodovini ameriške demokracije, bi se bilo morda smiselno vprašati, kako daleč pa smo mi od tega drugačemisleče izključujočega čivkanja. Včasih se mi zdi, da smo že zdavnaj predaleč. In ko bi vsaj šlo le za čivkanje, ne pa za uvod v dobo kolektivne norosti, ko bo vsaka pametna beseda zaman.