Leseni zaboj in navrtana ladja

Bela hiša se je v dobrem letu in pol navadila nenehnih kriz, toda zadnji dnevi so bili zelo surovi tudi po njenih novih merilih. Močno jih je zasolil senator John McCain, republikanec je na smrtni postelji svoj pogreb načrtno spremenil v upor proti Donaldu Trumpu. In tako je postal simbol vsega tistega, kar 45. predsednik ni – poštenosti, načelnosti, časti, junaštva, predanosti, domoljubja, razumnosti, politične korektnosti ... Novinarji, ki na osebni ravni težko skrivajo nenaklonjenost do pogosto surovega Trumpa, so voljno zdrsnili v na kontrastu skovan slavospev senatorju, namesto da bi presvetlili njegovo politično dediščino.

V času vse bolj histerične medijske krajine, ko se novice prerivajo druga čez drugo v nenehen rafal šokantnosti, je McCain iz lesenega zaboja premagal mojstra družbenih omrežij in za teden dni pozornost osredotočil nase. Ob spretni režiji soočenja starega in novega Washingtona mu je uspelo ustvariti vtis, da je bil njegov pogreb velik shod ameriškega odpora, politikov, ki se upirajo »majhnosti, zlobi, malenkostnosti, napihnjenosti, žalitvam, lažnim prepirom in izmišljenim grehom«, kot je nekdanji predsednik Barack Obama označil novi Washington.

Toda ob tem se je razgubilo, da je stari Washington utrl pot novemu, republikanci so zdaj stranka Donalda Trumpa, ne Johna McCaina. Prav ta je v prve politične vrste potisnil Sarah Palin, pred tem komaj opazno guvernerko Aljaske, ki je s svojega okna menda lahko videla Rusijo, a ni znala na pamet povedati imena niti enega časopisa. Njene izjave so pogosto mejile na popolne traparije, toda v govorih je spretno razpihovala čustva, najraje jezo, kar jo je povzdignilo v ljubljenko množice. Skupaj s konservativnim čajankarskim gibanjem je sedla na brzovlak kulturne vojne ameriške desnice, ugrabila njeno srce ter ga prežvečenega predala v roke zvezdniku resničnostne televizije. Stari Washington, skupaj z načelnim McCainom, je ves ta čas preračunljivo stal ob strani in si domišljal, da še vedno drži vajeti nove zveri.

Podobno nezdrav odnos je vladal tudi med republikanskim kandidatom in mediji, predvsem televizijami, ki so pred tremi leti ob zdaj znamenitem sestopu po tekočih stopnicah hvaležno planile po domnevnem klovnu volilne kampanje. »Morda njegova kandidatura ni dobra za Ameriko, a je presneto dobra za CBS. Letošnje volitve so cirkus, denar se vrti in vsi se zabavamo,« zdaj skoraj zlovešče zvenijo dve leti stare besede Lesa Moonvesa, predsednika televizijske postaje CBS. Zabava po svoje še vedno traja, vsak Trumpov tvit, vsaka nova žalitev na zborovanjih takoj zraste v novico dneva, nekako smo vsi postali njegovi vajenci. Z nenehnimi napadi na »lažne novice« ne samo maje temelje demokracije, temveč je ustvaril ozračje skoraj avtomatskega refleksa negativnosti večine medijev, kar v nevarni zanki še krepi njegove vzgibe.

Trump hkrati sproža vse burnejše odzive na levici, ob katerih se dvigujejo lasje konservativnim »bog-puška-splav« volivcem. Zato so pripravljeni prezreti nenehno poplavo grobosti, Trumpovo ideološko spolzkost in presukljivost, njegovo nemoralnost, nenehno laganje, celo koketiranje z avtoritarnim voditeljem Rusije. To je privedlo do čudaškega zasuka polarnosti, ko ameriška desnica nenadoma čuti naklonjenost do Moskve, levica pa jo označuje za leglo zla. Trumpa in njegove volivce intimno povezuje tudi odpor do vse večje raznovrstnosti ameriške družbe, kot se politično korektno reče prikritemu rasizmu in odkritemu odporu do priseljencev.

V očeh trumpenproletariata predsedovanje na površini še zdaleč ni taka katastrofa, kot ga slikajo kronisti. Gospodarstvo cveti, nezaposlenost je zelo nizka, nižji so tudi davki, vrhovno sodišče dobiva še drugega izjemno konservativnega sodnika. Ampak tudi če pustimo ob strani ideološke posledice, se zdi, da bo zapitek njegovega predsedovanja zelo drag – še hitrejše povečevanje neenakosti v družbi, nepotrebno zadolževanje države v času debelih krav, skoraj kriminalno zanemarjenje prizadevanj proti podnebnim spremembam. Morda se stara politična garda za hrbtom resnično posmiha Trumpu, a ga javno še vedno podpira. In čeprav je njihova vdanost verjetno le cinično preračunavanje, kaj se politično bolj izplača, utrjuje kredibilnost predsednika.

Njegovo skoraj teflonska nedotakljivost je ta teden načela tudi napoved knjige slavnega novinarja Boba Woodwarda, v kateri opisuje kaotično ozračje v Beli hiši, v kateri morajo uradniki izmikati dokumente z mize predsednika, da ne bi podpisal česa neumnega. Woodward ne prinaša veliko novega ali presenetljivega, toda njegov zapis je podkrepljen s težo novinarja, ki slovi po svoji natančnosti, doslednem pisanju po pričanju virov in zmožnosti, da se dokoplje do osupljivih priznanj. Temu se je pridružilo obtožujoče mnenje sicer anonimnega »visokega vladnega uradnika« v New York Timesu, da Trump ne samo ni zmožen voditi države, ampak jo njegova mešanica nevednosti, samoljubja, malenkostnosti, zlobnosti in nepremišljenosti celo ogroža.

Ni sicer jasno, ali se je res začelo razkrajanje predsedovanja in je minuli teden morda prinesel prvo dejanje na poti do predčasne zamenjave Trumpa. Toda ko celo kateri od voditeljev konservativne televizije Fox News izjavi, da je upor članov vlade proti predsedniku dobra stvar, se zdi, da se je ladja začela vsaj nagibati in da z nje bežijo prve podgane. Veliko bo odvisno od tega, kaj bo še razkril posebni preiskovalec Robert Mueller, ki koplje po preteklosti in delovanju predsednika, ter seveda od rezultatov novembrskih volitev. »Vročica bo minila. Mora,« je na pogrebu senatorskega kolega zaton trumpizma še enkrat napovedal Jeff Flake. Toda eden redkih republikancev, ki javno kritizira Trumpa, je moral zaradi tega v politični pokoj.