Lepa starost ni nekaj samoumevnega

»Se kdo kdaj vpraša, če mi, svojci, zmoremo skrbeti za starejšega? Zmoremo fizično? Psihično? Se zavedate, da smo otroci 80., 90-letnih staršev že v letih, ko imamo svoje zdravstvene težave, omejitve? Nismo rosno mladi. Koga zanima, če zmoremo?«

To so bistveni stavki iz elektronskega pisma, ki je pred dnevi prišlo v moj nabiralnik. Gospa je lepo opisala stisko številnih, ki doma skrbijo za starejšega človeka, ki potrebuje pomoč. Kdor koli je bil v taki ali podobni zgodbi, tudi če za kratek čas, ve, da ne gre za enoplasten problem oziroma samo za to, kako se bo tehnično organiziralo pomoč in pomagalo svojcu. Tu je običajno še cela paleta čustev, od občutka nemoči, če ne veš, na koga se obrniti po pomoč in informacije, do krivde, če za onemoglega starša ne moreš poskrbeti sam. In če si zaposlen, običajno sam ne moreš. Ni pa tudi redko, da svojci v nesebični skrbi za nemočnega preprosto izgorijo.

Na ta problem že dolgo opozarjajo številni. Državi poskušajo že lep čas dopovedati, da naj uredi področje skrbi za starejše na domu, ki do določene mere dobro deluje. Toda kot je dejala moja nedavna sogovornica Carmen Rajer, vodja Pomoči na domu pri Centru za socialno delo Posavje, se na področju pomoči na domu ni nič bistveno spremenilo že trideset let. Pa so spremembe nujne, da bomo zagotovili tako obliko pomoči – skupaj z drugimi skupnostnimi oblikami –, ki bodo odgovor na sedanje probleme, ki jih prinaša hitro se starajoča Slovenija.

Starost naj bo dostojna za starejše in tiste, ki so ob njih. FOTO: Tina Horvat/Delo

Evropska komisija je namreč v svojem priporočilu jasno zapisala, da naj imajo države v domovih za starejše prostor za okoli pet odstotkov ljudi, starejših od 65 let. To pri nas že dosegamo. Gradnja novih domov bo torej prej izjema kot pravilo. Toda kdo in kako bo poskrbel za vse preostale starejše? Za večino starejših? Bo skrb padla na ramena svojcev, ki so že tako in tako obremenjeni z običajno zelo zahtevnimi službami, plačami, ki so, kakršne že so, ali nizkimi pokojninami? Bodo imeli lepo starost samo tisti, ki imajo dovolj denarja in ki lahko iz svojega žepa plačajo tudi 24-urne oskrbovalce?

Zato je nujna sistemska prevetritev pomoči na domu. Ta je v domeni občin, ki glede na to, koliko posluha imajo župani in občinski sveti za to področje, sofinancirajo storitev, da je dostopnejša uporabnikom. Po zakonu morajo sofinancirati 50 odstotkov, vse drugo je dobra volja za sofinanciranje storitve, ki je časovno omejena, saj je lahko največji obseg 20 ur tedensko na uporabnika.

Zato so velikanske razlike - če zanemarimo probleme z dostopnostjo te storitve, načinom izračunavanja ekonomske cene in drugim – v ceni, ki jo plača uporabnik. Razlike so izjemno velike, saj prebivalec občine Kostel za eno uro pomoči na domu plača 1,54 evra, v občinah Cirkulane, Dornava ali Gorišnica pa mora uporabnik odšteti šestkratnik kostelske cene oziroma 9,91 evra. Pa bi, opozarjajo poznavalci, to morala biti univerzalna pravica, ki mora biti enako dostopna vsem.

Kako rešiti zagate, ki jih imamo s storitvijo pomoč na domu, strokovnjaki vedo. Pred nekaj leti so imeli na Koroškem, v Celju in Krškem pilotni projekt s področ­ja dolgotrajne oskrbe, ki je prinesel vrsto novih spoznanj o potrebah na terenu, oblikovali pa so tudi predloge za takrat še nastajajoči zakon o dolgotrajni oskrbi. Strokovnjaki, ki imajo problematiko in rešitve v malem prstu, pravijo, da jih država ne sliši oziroma da nimajo sogovornika, čeprav bi z veseljem pomagali pri ureditvi tega področja.

Obenem še izpostavljajo, da ureditev oziroma posodobitev pomoči na domu ne bo dovolj, saj je pri nas vrsta idej, v razvitih državah Evrope pa vrsta uveljavljenih oblik pomoči, kako krepiti storitve na domu in v skupnosti. To so storitve, ki olajšajo življenje svojcev in zagotavljajo dostojno starost. Da je starost ne samo za tiste, ki so stari, ampak tudi za tiste, ki so ob njih, vsaj približno spokojna in lepa.