Le pol skodelice kave

Smo v Cankarjevem letu in različne kulturne institucije nam Cankarja servirajo na vse mogoče načine. Oživiti, reaktualizirati, popularizirati ga poskušajo z razstavami, gledališkimi predstavami, filmi, knjigami, stripi, analizami njegovega dela, spomeniki … skratka, »ni, da ni«. Toda čeprav je Cankarjevo posmrtno življenje ta hip v okviru kulturnih institucij zelo živahno, bi težko rekli, da je ta institucionalni komemoratorski zanos, ki ga je s seboj prinesla stoletnica njegove smrti, zaneslo med navadne ljudi.

Cankar med Slovenci je še vedno to, kar je bil. Gotovo ostaja ljubljenec slovenskih gledališč, gotovo se je v slovensko literarno zgodovino zapisal s svojimi črticami in novelami, gotovo so še vedno žive njegove analize slovenskega nacionalnega značaja … Če hoče tujec res spoznati in razumeti Slovence, mora prebrati Cankarja. Poznam primere tujih pisateljev, ki so jim, ko so izrazili željo, da bi prodrli v srčiko slovenstva, v roke potisnili Cankarja … Noben drug pisatelj ne pove toliko o Slovencih kot on.

Cankar odgovarja na vprašanja, kot so: zakaj se nimamo za junake (in zakaj naj bi v naši literaturi in tudi zunaj nje prevladovali moški slabiči), zakaj nas navdaja večni občutek krivde do matere (kava, mati!), zakaj smo hlapčevski, depresivni, nagnjeni k alkoholizmu in samomorilnosti, zakaj globoko v sebi nosimo občutek revščine, zakaj se bojimo »pohujšanja«, zakaj se radi zmerjamo s Slovenčki in Slovenceljni in podobno. Skratka, Cankar velja za avtorja, ki je spregovoril o naših patologijah, na neki način je priljubljen, radi ga citiramo, radi ga vlačimo po ustih ... ampak radi se nad njim tudi zmrdujemo. V bistvu Slovenci Cankarju vračajo povsem enaka ljubezensko-sovražna občutja, kot jih je on namenjal Slovencem.

Kljub temu da ga imamo pogosto v mislih, ga premalo beremo. Berejo ga predvsem mladi v okviru šolskega sistema (najbrž z ne prav velikim veseljem) ter v krogu intelektualne elite. Cilj Cankarjevega leta bi torej moral biti, da podremo nekatere stereotipe, ki so se sčasoma oblikovali o njem, da ga predstavimo kot avtorja, »ni že sto let mrtev«, da mu vrnemo bralce in občinstvo. Ena od dveh razstav, ki so jih odprli včeraj, je bila v tem smislu gotovo uspešna. V Cankarjevem domu so sinoči odprli razstavo, ki je pokazala, da je Cankar lahko tudi veliko vizualno in intelektualno doživetje.

Cankarjevo leto bo gotovo naplavilo še marsikaj zanimivega, težko pa bi rekli, da bo Cankarja premaknilo na drugačno mesto, kot ga je do zdaj imel v slovenski zavesti. Morda je krivo tudi to, da projektu manjka tudi kakšna bistvena sestavina – denimo portal, ki bi ažurno prinašal informacije o zelo pestrem dogajanju. Tako pa ostaja občutek, da so nam v to skodelico nalili kave le do polovice.