Le brati ga je treba

Z velikimi duhovi se velikokrat zgodi, da po svoji smrti, nemočni in brez obrambe, postanejo žrtve lastne veličine in stvaritev. Brezobzirno si jih prilastimo, jih olastninimo za to ali ono estetsko, moralno, ideološko ali politično rabo, o njih pokroviteljsko razsojamo, zabavljamo in kvantamo ali pa jih po šolsko steriliziramo in nekritično častimo.

S Cankarjem ni nič drugače. Tudi v letu, posvečenem stoti obletnici njegove smrti, smo bili priče tako trivializirani interpretaciji njegove literature in intelektualne misli kot prisvajanju njegovih političnih prepričanj. A resnici na ljubo smo bili priče predvsem nekaj izjemnim stvaritvam ter z njimi poskusom odgovora na vprašanje, koliko je Cankar še vpet v naš širši družbeni in kulturni tukaj in zdaj.

Značilnost velike literature ni, da zna nagovoriti svojo časovno konkretnost. Značilnost velike literature je, da postavlja takšna moralna in etična vprašanja ter jih besedno pregnete na takšen umetniški način, da presegajo vsako časovno konkretnost. Da se enako močno dotakne in nagovori tako sodobnika kot njegovega daljnega potomca.

Če je Prešeren slovenski jezik povzdignil na raven, ki zmore izraziti še tako subtilno, kompleksno in presežno človekovo občutje, je Cankarjeva veličina v tem, da je kot prvi slovenski pisatelj Slovencem umetniško presežno ubesedil naš moralni, etični, psihosocialni, kulturni, politični in družbeni svet. Še več. Dileme, ki jih je odpiral, so še vedno tudi naše dileme. Literarni liki, ki jih je stesal, so še vedno med nami, so še vedno mi. Malo je tistih, ki jim to uspe.

Zato utegne biti eno od spoznanj letošnjega priložnostnega »ukvarjanja s Cankarjem« natanko to, da sta njegova literatura in misel sto let po njegovi smrti enako ali celo bolj močni in aktualni, kot sta bili kadarkoli prej. Le brati ga je treba. Cankarja.