Kvote bi delovale le tam, kjer kvot ne potrebujejo

Odločitev ustavnega sodišča, da razveljavi kvote slovenske glasbe za zasebne radijske postaje, je vzvalovila domačo glasbeno sceno, cunamija pa ni bilo. Pojavilo se je nekaj zlohotnih komentarjev poklicnih trolov, vendar zgodba ni presegla točke preloma in sprožila že tolikokrat videnega spora naši proti vašim. Razlogov, zakaj se tokrat niso zavihali rokavi, je več. Vse kaže, da so nad kvotami že vsi obupali oziroma jih nihče v resnici ni želel. Spomnimo se leta 2010, ko se je pod okvirjem društva Glasbeni forum zbralo na stotine domačih avtorjev in se uprlo nameri ministrstva za kulturo, da bi znižali kvote. Šlo je za glasen in odločen ne.

Uvedbo kvot je najverjetneje spremljal dober namen, da bi spodbudili domačo glasbeno produkcijo, zagotovili naj bi ji prostor na radijskih postajah in jo obranili pred agresivno anglo-ameriško kulturno invazijo. Istočasno je bilo tovrstni zakon enostavno sprejeti. Glasbeni urednik Andrej Karoli je opozoril: »Najlažje je sprejeti zakon, ki vsebuje samostalnik Slovenec ali pridevnik slovenski. Vsak, ki si upa oporekati strokovnosti takih zakonov, avtomatsko postane sovražnik naroda, slovenske besede.« Že pred sprejetjem novele medijskega zakona so prihajala argumentirana opozorila, da so odločbe o kvotah neživljenjske in nemetodološko podprte. Zakon je bil slabo napisan. In kot ga je bilo v duhu slovenstva enostavno sprejeti, ga je bilo zaradi nestrokovnosti tudi enostavno strmoglaviti.

​Kvote pač niso sistem, ki je primeren za specifiko našega prostora. Koncept kvot bi deloval le v zrelih državah, ki kvot že v osnovi ne potrebujejo. Glavni urednik Radia City Bor Greiner nas je po objavi odločitve ustavnega sodišča soočil z grenkim dejstvom, da se Slovenci širokoustimo, kako imamo radi slovensko glasbo, raziskave pa dokazujejo, da v resnici bistveno raje poslušamo tujo. Komercialne radijske postaje so odvisne od svojih poslušalcev in jim morajo ustreči, če bi poslušalci raje poslušali domačo glasbo, bi bilo te glasbe tudi več na njihovem programu. Ni nujno, da je lastnik radijske postaje tudi ljubitelj glasbe, v prvi vrsti je poslovnež. In glasba je seveda posel, ki pa je zaradi neustrezne zakonodaje in organizacije domačega glasbenega prostora ukraden avtorjem in izvajalcem. Kako pripraviti ljudi do tega, da bi poslušali več slovenske glasbe, je seveda poseben izziv.

Živimo v obdobju podivjanega izčrpavanja virov, eden izmed njih je tudi izobrazba ljudi. Poneumljanje je dobičkonosno, izobraževanje stane. Srž problema pa se najverjetneje skriva v obvezni avtorski zaščiti, ki v resnici ne ščiti avtorjev, ampak jim onemogoča po svoji volji razpolagati z osebno lastnino. To pomeni, da vrednosti ali cene predvajanja svojega dela avtor ne more sam določiti, ker zaščitne tarife predpisuje država. Predvajanje svojega dela tudi ne more ponuditi radijem brezplačno ali ga prepovedati. Skozi to optiko lahko uvidimo, da tako imenovana avtorska zaščita v resnici ščiti uporabnika in to pred ustavnimi pravicami avtorjev do lastnine.