Razveljavljene kvote slovenske glasbe za zasebnike

Ustavno sodišče je včeraj sporočilo, da je v primeru zasebnih radijskih postaj razveljavilo odločbe zakona o medijih, ki so določale kvote slovenske glasbe. Te so predpisovale obvezen delež slovenske glasbe, v primeru javnega radia najmanj 40 odstotkov, v primeru komercialnega radia pa najmanj 20 odstotkov. Določeni so bili tudi čas predvajanja, delež slovenskega jezika v glasbi in njena starost.

Ustavnost omenjenega zakona je sodišče presojalo na zahtevo družbe Radio City, državnega sveta in drugih. Vlagatelji ustavne presoje so poudarjali, da sta problematična predvsem člena 86 in 86. a, ki sta nejasna in nedoločna. Po njihovem mnenju sta vzpostavljala stanje neenakosti pred zakonom, neupravičeno omejevala zasebne radijske postaje, njihovo pravico do svobodnega oblikovanja programa, zakon naj bi posredno vplival tudi na upad poslušanosti radiev in zanimanja oglaševalcev.

»Radio City je predvajal slovensko glasbo že pred uvedbo kvot,« je pojasnil odgovorni urednik Radia City Bor Greiner. »Zdaj ko nam zakon tega ne bo več predpisoval, se delež slovenske glasbe na našem programu verjetno ne bo bistveno spremenil. Problem je, da nam je nekdo predpisal, kaj in kdaj moramo predvajati. To je gospodarska neumnost, ki poleg tega ne rešuje osnovnega problema, to pa je kakovost slovenske glasbe. Kvote tega ne rešujejo, kar so spoznali tudi v tujini, na primer v Franciji, kjer so se pred leti prav tako opekli s kvotami. Komercialne radijske postaje živijo od poslušalcev in njihovega glasbenega okusa. Vsi govorimo, da imamo radi slovensko glasbo, vendar tihi testi dokazujejo, da imamo raje tujo glasbo kot slovensko. Na programih je tuje glasbe več, ker jo ljudje raje poslušajo. Izvor tega problema je dejstvo, da se domači izvajalci in avtorji ne morejo kosati z marketinškim strojem iz tujine. Eden od načinov reševanja tega problema bi bilo obdavčenje spleta po zgledu Francije. Zbrani denar z youtuba, googla, spletnih kanalov, ki so konkurenca klasičnih medijev, bi tako lahko vrnili glasbenikom in jim zagotovili konkurenčnost. Uveljavitev kvot ni bila nič drugega kot poceni zbiranje političnih točk.«

Andrej Karoli, ki nam je odgovarjal kot predstavnik sindikata glasbenih urednikov SGUS, je že v času sprejemanja veljavne zakonodaje, ki je zdaj bila delno zavrnjena, zavzel stališče, da gre za prevelik poseg v uredniško avtonomijo: »Zakonodaja je bila zelo nepremišljeno zapisana, z nerazumljivo dikcijo. Glasbenemu uredniku so že z administracijo zagrenili življenje, kaj šele vsebinsko. To je bil vedno glavni pomislek s številnimi argumenti, ki so jih sicer poslušali, a jih niso želeli slišati. Zakon je bil preprosto tako napisan, da ni bil dober za nikogar. Če je kdo spremljal raziskave o predvajanjih v zadnjih letih ali mesecih ali poročila kolektivnih organizacij, je ugotovil, da se je število skladb in izvajalcev zmanjšalo. Sindikat je na to opozarjal, a nihče ni bil pripravljen poslušati. Te statistike so javno dostopne. Najlažje je sprejeti in predlagati zakon, ki vsebuje samostalnik Slovenec ali pridevnik slovenski. Vsak, ki si upa oporekati strokovnosti takih zakonov, avtomatsko postane sovražnik naroda, slovenske besede. Tako delujejo populizmi.« V ustavni presoji je bil tudi sedmi odstavek 109. člena zakona, ki določa hrambo podatkov, vendar je sodišče presodilo, da ni v neskladju z ustavo.