V nadaljevanju preberite:

Jutri je 1. maj, praznik dela. Dan, ki so ga mnogi podaljšali na ves teden in večinsko uživajo. Kjerkoli že, nekateri tudi ob kresovih in golažu. Prvomajske počitnice so pač nekakšen uvod v poletna dopustovanja, malo jih je, ki v teh dneh sploh pomislijo na praznično izročilo, na prve delavske demonstracije v daljnem Chicagu pred domala štirinajstimi desetletji.

Ker jim ni treba, ker imajo delo in dovolj denarja. A če je že dela danes dovolj malodane za vse, ki si ga resnično želijo in potrebujejo, z evri ni tako. Kapitalizem, ki smo ga sprejeli s takšnim navdušenjem, nam nastavlja še svoj drugi obraz.