Kruto bo

Spomini na kruto leto 2008 bledijo, večini podjetij gre solidno, prebivalstvu nikdar bolje, plače rastejo, služb je veliko, javni sektor zalivamo z denarjem. Pogovarjamo se o delitvi potice oziroma o tem, komu naj pripade koliko rozin.

Ne bi rad deloval kot nergač, ampak nad Evropo in posledično Slovenijo se zbirajo črni oblaki. Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja oziroma se bo zelo verjetno zgodilo, poglejmo skoraj deset let nazaj. Ko se je svetovno gospodarstvo sesulo, so posledice prišle v Slovenijo z zamikom, a takrat bolj rušilno. Edini sveži denar, ki je prišel v državo – če odmislimo milijardna tuja posojila za financiranje proračuna – je bil tisti, ki so ga v tujini zaslužila izvozna podjetja. Model je bil preprost. Naša podjetja sestavne dele prodajo v Nemčijo, tam pa avtomobile, industrijsko opremo in nekatere potrošne dobrine izvozijo na Kitajsko.

Toda Kitajska se je spremenila. Njena državno podprta industrija postaja vse bolj agresivna, čedalje boljše avtomobile znajo delati sami, zato so pripravljeni uvoziti le še luksuz, znamke Porsche, BMW, Mercedes. Možnost posrednega izvoza se je za naše gospodarstvo zmanjšala, povpraševanje iz Kitajske je šibko. Če tu dodamo napetosti trgovinske vojne, ko se tudi trg ZDA deloma zapira, izvoz ni več tako samoumeven.

Mednarodno okolje ni spodbudno, anketa med avtomobilskimi dobavitelji ni preveč optimistična, in to bi nas moralo skrbeti, na vihar, ki prihaja, pa bi se morali pripraviti. Menim, da bo do dopustov še nekako šlo, potem pa bi lahko počilo. Je Slovenija pripravljena? Po mojem mnenju ne. Finančni minister deluje samozavestno, a njegov domet se bo videl, ko bo v proračunu zazevala luknja, najbrž v velikosti milijarde evrov. Bo takrat znal ukrepati?