Kovanec za evro in družbena pogodba

Lahko javna RTV dela v neki skrčeni obliki? To ni preprosto vprašanje, je pa dolgoročno pravo vprašanje.« Tej izjavi generalnega direktorja RTV Slovenija Igorja Kadunca, ki jo je podal v nedavnem intervjuju za Delo, v katerem je pojasnjeval svoj predlog za zvišanje obveznega prispevka za evro na mesec, je treba samo pritrditi. Morda z dopolnilom, da je »dolgoročno pravo vprašanje« pravzaprav »kratkoročno nujno vprašanje«. Veliko evropskih javnih radiotelevizij si ga postavlja in poskuša nanj odgovoriti že vsaj zadnje desetletje. V zvezi z njim potekajo široke strokovne razprave in civilnodružbene pobude. Javni programi se krčijo, javne servise tudi radikalno resetirajo, celo ukinjajo. Stvari so resne.

Tektonske spremembe na medijskem prizorišču, ki jih je povzročila širitev digitalizacije, svetovnega spleta in družbenih omrežij, javnih radiotelevizij seveda niso pustile pri miru. Tako kot se morajo z njimi bojevati tiskani in za njimi spletni časopisi, delujoči na trgu, sta digitalizacija in posledično spremenjene uporabniške navade tudi javnim radiotelevizijam povzročile velike izzive.

Prvi je morda blasfemično vprašanje, ali je raison d'être javnega medijskega servisa še vedno enak tistemu ob njegovem nastanku? Ne gre namreč pozabiti, da so bile javne radiotelevizije ob svojem nastanku, to je bila dolga srečna doba njihovega otroštva, v večini držav dolgo časa institucije posebnega družbenega in družabnega pomena. Nemalokrat sploh edini televizijski oziroma radijski program.

Spomnimo se samo idiličnih prizorov izpred nekaj desetletij, se pravi iz mladih let sedanjih starejših generacij, ko so se družine stiskale pred televizijskimi aparati: večerna poročila so prinesla v dnevne sobe ekskluzivno resnico o dogodkih doma in po svetu, otročadi pa še prej risanko za lahko noč. Kolikor so že bile visoko profesionalne, so javne televizije postavljale standarde in delovale v javno dobro, imele so ekskluzivno mesto in s tem monopol nad, kot se je temu včasih reklo, medijsko konstrukcijo realnosti. Temu že dolgo ni več tako. Medijska konstrukcija realnosti se zdaj razvija na družbenih omrežjih in aplikacijah za mobilne telefone. Resni mediji so na njih vse bolj razpršene blagovne znamke. Eno najpomembnejših vprašanj preživetvene strategije, namreč, kako doseči, da njihovi sedanji formati ne bi bili izbrisani z obličja medijskega sveta, tako sodi med tiste za več kot milijon dolarjev.



Zgodovinsko gledano so javni medijski servisi otrok dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Zastavonoša tistih družbenih projektov, ki so zmogli anticipirati prihodnost, je bil BBC. Anticipirati prihodnost: to pomeni odgovoriti na njene izzive, še preden se ti zares pojavijo. Javni medijski servisi so nastali s širokim družbenih soglasjem: v imenu javnega dobrega in kot del družbene pogodbe. Javno v sintagmi javna radiotelevizija namreč pomeni, da smo kot družba njen obstoj in delovanje prepoznali kot nujen sestavni del demokratične družbe. Nemara celo kot pogoj zanjo. Od tod zaveza, da bomo tako ali drugače zagotovili njeno neodvisno delovanje. Predvsem od najrazličnejših centrov moči, ki jim ni bilo težko ugotoviti, kakšen je pomen medijev za preživetje na političnem trgu.

Zakonsko določeno poslanstvo slovenske javne radiotelevizije je, podobno kot pri večini tujih javnih servisov, trojno. Sliši se lepo, prelepo, da bi bilo čisto zares in vedno uresničljivo: kakovostno informirati, kakovostno izobraževati, kakovostno zabavati. Ker gre za javni medij, je njena naloga tudi to, da mora pri tem posebno pozornost namenjati razvijanju splošne, jezikovne in politične kulture ter širiti razumevanje temeljnih vprašanj delovanja demokratične družbe. To mora početi za različne strukture prebivalstva, za vse starostne skupine, obe manjšini, romsko skupnost, slepe in slabovidne ter gluhe in gluhoneme in tako naprej. Zakon natančno določa tudi število njenih televizijskih (pet!) in radijskih (osem!) programov. Poleg tega mora RTV Slovenija skrbeti še za arhiviranje svoje lastne produkcije, financiranje dveh regionalnih studiev, multimedijskega centra, simfoničnega orkestra, Big Banda, otroškega in mladinskega pevskega zbora ter notnega arhiva. In najbrž za še kaj. Ne rečemo brez razloga, da je RTV Slovenija največja kulturna hiša v državi.

Za te zakonske zahteve po zagotovilih generalnega direktorja nima več dovolj sredstev. Ni vzroka, da mu ne bi verjeli, čeprav je bil premierov odgovor na njegovo pobudo za zvišanje prispevka odločen »ne«. Volivcev pač ne gre razburjati. A to obenem tudi pomeni, da država nacionalni radioteleviziji ne omogoča več izpolnjevanja vseh njenih nalog. To je en del problema. Drugi del je seveda vprašanje, ali so vrsta in obseg njenih programov in storitev ter njena organizacijska in vodstvena struktura takšni, da ji v vse bolj zaostrenem medijskem svetu sploh še omogočajo razvoj neodvisnega, avtonomnega in profesionalnega javnega servisa. Še posebno ob dejstvu, da sta bila oba dosedanja zakona o RTV Slovenija rezultat razumevanja javne radiotelevizije kot samoumevno politiziranega državnega medija, ne pa kot profesionalnega medijskega in kulturnega središča, ki deluje v javnem interesu in postavlja standarde vsem drugim. Posledice takšnega stanja lahko tisti entuziasti, ki imajo dovolj časa, spremljajo v nadaljevanjih na vsaki seji programskega sveta, ki postaja ljudska tribuna govorcev, med katerimi so tudi tisti, ki imajo kaj povedati, prej ali pozneje obsojeni na to, da se umaknejo tistim, ki veliko govorijo, povedo pa bolj malo. Še največkrat nič.



Nikakor nam ne bi smelo biti vseeno, kakšno javno radiotelevizijo imamo in kakšno želimo imeti. Kaj pričakujemo od nje, in tudi, kakšen vpliv imamo nanjo kot njeni uporabniki in financerji. Konec koncev je njena naloga tudi ta, da nas nagovarja kot državljane in ne kot potrošnike. A zdi se, da kot družba še nikoli nismo bili do nje tako brezbrižni. Ne, da je ne znamo kritizirati. To znamo. In velikokrat si to, še posebno ker tudi sama ni ravno pripravljena na samorefleksijo in sprejemanja zunanje kritike, tudi zasluži. Vendar to za njen nadaljnji obstoj ne bo dovolj.

Dodatni evro, ki bi ga generalni direktor želel videti na položnicah za prispevek, bi nacionalni radioteleviziji za kakšno leto ali dve gotovo omogočil bolj sproščeno obratovanje. Morda bi lahko posneli kako izvirno nadaljevanko ali film več. Ta evro RTV Slovenija ob sedanjih obveznostih potrebuje. A še bolj kot to potrebuje široko strokovno in civilnodružbeno debato o svoji prihodnosti. Ali je kaj takega danes na Slovenskem, ko javni prostor izginja ali se fragmentira, sploh in res še mogoče? Da tega ni sposobna politika, pove že preprost podatek o starosti veljavnega zakona o RTV Slovenija. Letos ima štirinajst let. Velja za Grimsovega, nastal je v prvi vladi Janeza Janše, na referendumu se je stisnil skoz sito s pičle 0,3 odstotka večine. Vmes so se na področju medijev, njihovega razumevanja in njihove družbene vloge, zgodili zelo veliki premiki. Ne prav v prid medijem samim. Še najmanj v prid javnim.

RTV Slovenija je javni medij. Torej medij vseh nas. A ker je od vseh, tudi to je eden od paradoksov demokracije, ni od nikogar ... (Ali pač?)