Konec medenih mesecev

Obdobja strme rasti LMŠ in priljubljenosti predsednika vlade Marjana Šarca je konec, kaže tokratni barometer. Vzroki za stagnacijo in celo rahlo regresijo so nekoliko bolj jasni, kot so bili vzroki za hitro rast. Za samega premiera v javnomnenjskem smislu gotovo ni bila najboljša odločitev, da ne nagovori evropskega parlamenta.

Tudi Šarčev bolj agresivni način komuniciranja, denimo v državnem zboru, kjer je brez dlake na jeziku okrcal kritične poslance, ima, kot kaže, nasprotne učinke. Nekateri to podpirajo, druge takšen način odbija. V javnosti so sledi pustile tudi številne ministrske menjave, poleg tega se pojavlja cel kup mikronapak in manjših sporov, ki uspešno na varni razdalji držijo koalicijske partnerje, a hkrati onemogočajo nadaljnjo rast.

Za LMŠ, ki ima jasno ambicijo postati največja stranka v državi, so skrb vzbujajoči tudi rezultati naše ankete za evropske volitve. Po teh bi dobili le enega evroposlanca oziroma poslanko. S tem se potrjuje ocena, da so si z neprepoznavno listo kandidatov ustvarili izredno težko nalogo, da na volitvah unovčijo podporo, ki jim jo sicer kažejo javnomnenjske ankete.

Nekoliko je upadla tudi podpora vladi, in sicer najbolj odstotek tistih, ki so vlado ocenjevali pozitivno oziroma zelo pozitivno, precej pa se je povečal delež tistih, ki tej vladi pripisujejo srednjo oceno. K izboljšanju ocene dela vlade gotovo ne bo pripomogel dnevni red aprilske seje državnega zbora, ki razkriva, da vlada nima pripravljenih konkretnih projektov in programov.

V Šarčevem kabinetu verjetno računajo na to, da bodo z bolj trdo politiko do sosednje Hrvaške spet osvojili srca Slovencev in boljši rezultat na evropskih volitvah, vendar je ta igra precej tvegana, saj se jim lahko vrne kot bumerang.