Komu služijo naši vojaki

Težko najdeš kaj bolj rdečega, kot sem jaz. A ko slišim novodobne levičarje pametovati o ukinjanju vojske, pacifizmu, izstopanju iz Nata in podobno, se mi kar stemni pred očmi. Kdo, mislijo, da si bolj želi miru, kot si ga želi poklicni vojak?! Kdo bi prvi dal glavo na tnalo za varnost – tudi tistih, ki ne marajo nas, vojakov? Mi v uniformah! Oni gotovo ne! To je utrinek iz pogovora o odnosu družbe do vojske, ki sem ga imel v preteklih dneh z enim od slovenskih vojakov na Kosovu.

Opisane besede bi brez težav pripisali kateremukoli pripadniku Slovenske vojske, ne glede na njegove politične preference, vrednostni sistem ali versko (ne)pripadnost. Karkoli si že kdo misli o smislu obstoja vojske takšne, kakršna je zdaj, je ta še vedno velika organizacija, polna ljudi, ki jim ni vseeno, v kakšni državi živimo danes in v kakšni bomo živeli jutri. Kot vsakega slehernika tudi vojaka skrbi, kako se bo preživel skozi mesec, kako bo svojim otrokom in vnukom zagotovil, da bodo jutri živeli vsaj tako dobro, če ne bolje kot on sam.





Predvsem pa jim je mar in so tudi plačani za to, da poskrbijo, da bomo tudi jutri lahko živeli v državi, ki bo dovolj varna, da se bomo ponoči v kateremkoli slovenskem kraju lahko sprehajali brez strahu. Prav ti ljudje bodo naredili vse, da bomo še naprej lahko živeli v državi, ki bo tako varna, da bo čisto vsak njen državljan, vključno z vsakim poslancem, ki se mu bo tako zazdelo, lahko kadarkoli javno razpredal, kako vojske ne potrebujemo in kako je vlaganje v posodobitev vojaške opreme navadno razsipništvo.

Tako kot se okoli ničesar v Sloveniji ne strinjamo, se seveda ne strinjamo niti o številnih vprašanjih v zvezi z obrambo države. Kakšna naj bo vloga vojske v družbi? Kako velika ali majhna naj bo? Koliko naših vojakov, če sploh kak, naj sodeluje na mednarodnih operacijah? Katere misije v tujini so za interese Slovenije pomembne in katere ne?

Vsa omenjena vprašanja, in še kakšno drugo, so povsem legitimna. Levici, ki nasprotuje slovenski udeležbi na vojaških misijah v tujini, ni težko pritrditi, ko se pogovarjamo, denimo, o Afganistanu. V ponedeljek je Washington Post objavil dokumente, ki kažejo, da so bile vse strategije vojnih in povojnih operacij ameriške vojske v Afganistanu zgrešene. Kar trije ameriški predsedniki in vojaški voditelji so lagali, da Afganistan napreduje, »napredek« pa je zahteval več tisoč življenj. Tam so tudi naši vojaki.





Če koga ne ganejo izgubljena življenja, so postregli tudi s podatkom, da so za neuspešno stabilizacijo Afganistana porabili več tisoč milijard dolarjev.

Težje kot pozivu za umik iz Afganistana pa je pritrditi pozivom, da se naši vojaki umaknejo iz čisto vseh mednarodnih misij. Varnost in stabilnost Balkana neposredno vpliva na varnost v Sloveniji, to kažejo številne izkušnje preteklih desetletij, zato se z idejo o umiku naše vojske s Kosova ni mogoče tako hitro strinjati. Če želimo še naprej razumeti Balkan, s čimer se kot država radi hvalimo v mednarodni skupnosti, ni dovolj le trgovati s kupci in prodajalci na balkanskih trgih.

Pomembno je imeti tudi svoje ljudi na terenu, razumeti, kaj ljudi tam muči in kako razmišljajo. Dobro je razumeti, zakaj mladi in izobraženi Kosovci množično odhajajo na Zahod. Dobro je razumeti, zakaj menih v pravoslavnem samostanu vztraja na ozemlju, kjer večinsko prebivalstvo ni nujno prijateljsko razpoloženo. Ko človek sliši besede hvaležnosti od ljudi, ki jih branijo slovenski vojaki daleč stran od svojih družin, je lažje razumeti smisel misij in smisel obstoja vojske. Obramba šibkejših, manjšine pred občasnimi napadi pripadnikov večine, daje obstoju vojske smisel. Kdor zna braniti nemočno manjšino v tujini, bo znal in zmogel obraniti tudi svoje ljudi doma, če bo potrebno.